Rada imam, da je okolica lepa in urejena, sama pa uživam v njenem oskrbovanju," pravi 66-letna Violeta Sitar, ki nesebično sama ureja in bedi nad cvetličnimi gredicami in zelenimi površinami v svoji soseski. Skrbi za Koseskega ulico, tako da jo občasno pomete in neguje rastline na dveh zelenih otočkih sredi ulice. Skrb za okolico pa se je začela pred približno enim letom, pojasnjuje gospa Sitar: "Po obnovi naše ulice sta bila otočka zelo neurejena in je v njiju rasel plevel, zato sem se odločila, da pokličem na občino in vprašam, ali lahko jaz začnem skrbeti za to."
Gospa Violeta Sitar prihaja iz hrvaškega vinogradniškega naselja Štrigova. Ko je bila stara osemnajst let, se je s stricem preselila v Maribor, kjer je začela dolgoletno službo pri podjetju Ferromoto. "Zelo rada delam z ljudmi in si postavljam izzive, zato so mi ostali lepi vtisi in spomini, skozi svoje življenje pa sem v svojih službah spoznala zelo dobre prijatelje," pripoveduje Violeta Sitar, ki je že od nekdaj zelo delovna. V svoji raznoliki karieri se je preizkusila v številnih poklicih, od pisarniškega dela, fotografiranja za osebne dokumente do peke peciva v keksarni, na Škofijski gimnaziji v Mariboru in v Avstriji.
Prav v tej hiši, pred katero se razprostira tako pester vrt, živi Violeta od svojega osemindvajsetega leta. Skrb za hišo in njeno okolico se je začela že ob njenem prihodu, saj je bilo takrat treba hišo popolnoma prenoviti. Violeta je bila gonilna sila pri tej obnovi.
"Ljudje pridejo mimo rož in jih občudujejo, a jaz ne pričakujem nobene hvale za to"
Njena ljubezen do narave izvira iz domačega kraja in vzgoje njenih staršev, zatrjuje Violeta. Že od nekdaj živi z zavestjo, da je treba ljubiti naravo. Njena strast do narave pa se je nadaljevala tudi v Sloveniji, saj zelo hvali Maribor, katerega občanka je že skoraj petdeset let. Na njenem vrtu lahko najdemo pestro in barvito izbiro cvetlic, med katerimi je njena najljubša sivka, iz katere izdeluje dišeče žepke. Poleg sivke neguje rožmarin, travniški lisičji rep, cikas palmo, ameriški slamnik, magnolije, ciprese in planike, ki jih je posvetila svojemu očetu. Otočka na ulici je opremila z visokimi kanami in hortenzijami. Na njenem vrtu ne manjkajo niti zelišča in začimbe, saj goji žajbelj, meliso, meto, peteršilj in timijan, ki jih neguje za osebno rabo in za domače čaje. Violeta pravi, da se za skrb za naravo vedno najde čas: "V oskrbo vrta in okolice je vloženega ogromno časa in dela, od pogostega obrezovanja rastlin do zalivanja rož, a to mi ni breme." Zdaj se njen vrt spopada z visokimi poletnimi temperaturami in jesenskim pridihom, v njeni odsotnosti zanj skrb prevzame njen mož. Sosedje se ji pogosto zahvalijo za trud, a Violeta skromno doda: "Ljudje pridejo mimo rož in jih občudujejo, a jaz ne pričakujem nobene hvale za to."
Poleg vrta Violeta skrbi za svoje zdravje in dobro počutje: "Nimam težav z zdravjem in se počutim zelo dobro in mlado, verjetno zaradi mojega odnosa do narave." V prostem času se rada posveča pripravi domačih sokov in marmelad ter peče za svojo družino in prijatelje, ki pravijo, da se niti Dunaj ne more kosati z njeno sacher torto. "Prosti čas posvečam stvarem, ki me osrečujejo; če bi dan imel 48 ur, bi mi bil še vedno prekratek," nasmejano pravi Violeta o svojem obširnem urniku, na katerem ne manjkajo potovanje z možem, kolesarjenje, branje, sprehajanje v naravi in skrb za vnuke. Ljudje jo pogosto sprašujejo, od kod črpa toliko energije, na kar odgovarja: "Iz ljubezni in iz narave." Violeta se vedno znova vrača k svoji družini in v rodno Štrigovo, kjer se povezuje z naravo. Za konec nam je še povedala: "Upam, da s svojo prostovoljno skrbjo za okolico še koga navdihnem."
