Najbolj sveža zelenjava je seveda tista z domačega vrta, v hladnih zimskih dneh pa je polna vitaminov, mineralov in drugih hranil tudi ozimnica, ki jo pripravite sami.
Samooskrba odvisna od naravnih pogojev
Slovenija ima dobre pogoje za samooskrbo, a smo v Evropi na dnu lestvice po obdelovalni površini na prebivalca. Stanje bi lahko izboljšali, če bi spodbujali ekološko kmetijstvo in druge inovativne načine obdelave zemlje, da bi kot naši predniki živeli od doma pridelane hrane.
»Naravno zasnovana samooskrba je precej odvisna od naravnih pogojev, zlasti od tipa kamnin, ki določajo oblikovanost površja,« razlaga redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ddr. Ana Vovk, dvojna doktorica znanosti, ki je doktorirala iz pokrajinske geografije in iz varstva okolja. »Odvisna je torej od reliefa, strmine oziroma ravne površine, tipa prsti in vodnih razmer, ki so vedno bolj pomembne, saj so vse daljša sušna obdobja, pomemben odločevalec o rasti kmetijskih pridelkov.« Vovkova dodaja, da problem podkrepi še globoko oranje, ki pospešuje izhlapevanje vode iz prsti.
Pripravite prst za lonec, korito ali visoko gredo
Ker danes popolna samooskrba skorajda ni mogoča, govorimo raje o delni samooskrbi. »Ta je pomembna, ker lastno vzgojena zelenjava, sadje in drugo vsebuje dodatno energijo, ki smo jo razvili ob stiku s temi rastlinami - in zato so tako pomembne, da jih vnesemo vase,« poudarja Vovkova in spomni, da lahko vsak poskusi pridelati kaj zase, saj lahko lonec ali korito umesti na balkon, v sobo ali kuhinjo, tudi če nima pridelovalne površine. »Na majhnem vrtu lahko več pridelamo, če naredimo gomile, visoke grede in dvignjene grede. Pri gojenju v lončkih pa najprej polovico lončka napolnimo z gozdnim listjem, nato zapolnimo z zemljo. Tako bo zemlja ostala rahla, bolj vpojna za vodo in rastline se bodo lažje razvijale, saj imajo primernejši prostor za širjenje korenin.« Vovkova svetuje, da prst pripravite glede na izvorne lastnosti. Eden njenih adutov je kremenčeva mivka, ki nase veže vlago in tako omogoči prsti omogoča, da zadrži več vode. V Mednarodnemu centru za samooskrbo Dole, ki ga vodi, uporablja še zastirko, s čimer prsti dodaja še hranila, zlasti dušik in ogljik iz slame in miskantusa.
Veliko dela tudi jeseni in pozimi
Čeprav so mnogi zaradi energetske in prehranske draginje zaskrbljeni, se številni že trudijo, da bodo preskrbljeni, pripravljajo ozimnice, semena in prst za sadike.
»V jesenskem času sadimo čebulo, česen, tudi solate. Pripravimo si površine ali posode, uporabimo komposte, listje, ostanke iz vrta, da prekrijemo prst, jo hranimo in rahljamo. Že sedaj lahko sadimo bob, grah in presadimo sadike solate, da bodo rastle čez zimo,« k delu povabi Vovkova. Doktorica iz pokrajinske geografije in varstva okolja ve, da pri samooskrbi ni časa za lenarjenje. »Ves čas se nekaj pobira, predeluje, pripravlja semena za naslednjo sezono, ureja kompost in predeluje vse, kar je zrastlo v končne izdelke, kot so pakiranje čajev, predelava sadja, zelišč v tinkture, eterična olja. Ne smemo pozabiti še na rastline s čudežno močjo, kot so bazilika, korenina svetlobe in česen, poskrbimo, da jih imamo vedno pri roki.«
Prepričana je, da je takšno delo terapevtsko, saj nam prinaša materialno oskrbo in hkrati duhovno povezanost z naravo. Podobno piše prehranska svetovalka Marija Merljak v svojih knjigah, ki izpostavlja, da so najboljši izdelki za naše zdravje tisti, ki so pridelani ali proizvedeni s spoštovanjem do narave in okolice. V jedilnike vključuje sezonsko sadje in zelenjavo, živila preverjenih lokalnih pridelovalcev in jedi lastne ozimnice. Če pridelke vložimo v času njihove popolne zrelosti, imajo namreč največ hranilnih snovi in so tako bolj zdravi kot sveža zelenjava tujih dobaviteljev sredi zimskih mesecev. Začnite z enostavnimi koraki, kuhajte marmelado, vložite zelenjavo, sušite začimbe in zelišča za čaj.
