Melita Forstnerič Hajnšek
V Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) so na ogled izbrana dela slikarke, restavratorke, pesnice Lučke Falk. Razstava Žitje '99, toliko je natanko staro društvo, je posvečena tudi umetničinemu jubileju. Sprehod po razstavi, ki bo na ogled do 28. februarja, z umetnico je avantura, kakršno je tudi Lučkino razgibano življenje. Bila je med drugim mojstrica in velemojstrica strojepisja v Jugoslaviji, diplomirala je iz likovne pedagogike na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru, bila zaposlena kot restavratorka na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, vseskozi pa seveda slika. Je večkratna nagrajenka DLUM-a, za njo je več kot 30 samostojnih razstav, bila je vzgojiteljica v prehodnem domu za otroke s posebnimi potrebami, tudi mojstrica hoje po žerjavici in gimnastičarka.
Slikarka, restavratorka, pesnica, velemojstrica strojepisja, vzgojiteljica, mojstrica hoje po žerjavici, gimnastičarka
Otoki
Najzgodnejša dela na razstavi so pejsaži z Malega Lošinja iz sedemdesetih let. Danes je pokrajina tam povsem spremenjena, pravi. "Mocire", kot jim pravijo na Korčuli, so na slikah, tisti kamniti mejni zidovi, ki ščitijo zemljo, da je ne odpihne, pa tudi zamejujejo lastnino. Gradile so jih cele družine. "Zame so bile te kamnite meje veličastne. Predstavljala sem si krdelo otrok v zelo slabih življenjskih razmerah, ki so postavljali kamen na kamen. Zelo pazljivo. Zato so starejši otočani tako zgarani in vsi napol slepi od močnega sonca. Do teh slik imam poseben odnos. Zmeraj sem slikala na terenu s 'štafelajem' in klobukom. Slikala sem nekoč davno oljčne gaje in mirne zalivčke, trto, ko na Lošinju še ni bilo toliko turistov in kampov ... Spomnim se vsake koze, stare hiške. Ljubim te britvice skale. Danes je ta svet povsem izginil," pravi. Otoka Korčula in bližnji Proizd, kamor se je vračala dolga leta, sta upodobljena na njenih slikah. Pa še en otok je na razstavi, grški Tinos. Njen korčulski cikel je izjemna saga o zapuščenih otoških vasicah, razpadajočih domačijah s čarobnimi pinijami, bori, cipresami, vinogradi pa prežarjenih obalah. S fotoaparatom ne moreš tega upodobiti enako kot s čopičem, je prepričana. Obredno je obredla velikanski otok Proizd s turkizno vodo, takrat še skoraj brez ljudi. Razstavljala je svoj velaluški cikel tudi v tamkajšnji galeriji. Njenega južnega otoka je na razstavi polno. Od nekdaj je imela rada kamen, Okameneli svet je naslov ene od razstavljenih slik. Rjave v njeni barvni skali ni, zelena in modra prevladujeta pri vodnarki.
Policija in citre
Ko se je vpisala na administrativno šolo, ni imela pojma, kaj je strojepisje. Želela si je na vzgojiteljsko, a takrat je bilo še premalo kandidatov. Ko je prvič videla pisalni stroj, ga je takoj osvojila, ker je igrala citre. Vsi doma so jih igrali. Neprekosljiva je bila v strojepisju in stenografiji. Prva služba je bila na Maistrovi, na policiji, kasneje v Šentilju in na mestni občini. To ni bilo srečno obdobje njenega življenja, pravi, a je tudi pri tem monotonem delu kdaj pa kdaj pokazala svoje uporništvo.
Ljubezenski pristop do motivov
Umetnostni kritik Milan Pirker ob razstavi razmišlja o umetniškem svetu Lučke Falk kot "ekskluzivno osebnem": "Ta svet ni opredeljen niti slogovno niti motivno, ampak izvira in raste zgolj iz slikarkine osebne svobode. Njen pristop do slikarskih motivov je a priori ljubezenski. Barvitost je ena od temeljnih značilnosti in kvalitet tega slikarstva. Posebej izstopata modra kot najbolj nesnovna, barva odprtosti in roza kot barva regeneracije in končnosti. Lučka Falk je samonikla, prepoznavna slikarka, pri kateri je harmoničnost in 'rajskost' njenih slikarskih stvaritev rezultat harmonične osebnosti." Predsednik DLUM-a Vojko Pogačar ob kolegičini razstavi zapiše, da je "blues na platnu". "Malo je likovnikov danes, ki se spoznajo na jezik barv, in Lučka je izvrstna koloristka."
Pesmi v Katedri, restavratorstvo
Leta 1985 je izdala pesniško zbirko Pesmi, s fotografijami jo je opremila sestra Neca Falk. Spremno besedo ji je napisal pesnik in radijec Slavko Jug. Tudi v Katedri je objavljala svojo socialno poezijo v sedemdesetih letih. Še zmeraj zna vse svoje pesmi na pamet. Slavko Jug je o Lučkini edini pesniški zbirki zapisal: "Pesnica z lirično govorico izraža svoje negodovanje ob ugotovitvah, da je človek neprizadet ob nesreči drugega in da v porabniškem svetu izgublja svojo samobitnost. (...) Ne moremo se sprijazniti s svetom, kakršen je. To so osnovne vsebinske značilnosti poezije, ki je nastajala vrsto let ob čopiču in barvah slikarke Lučke Falk Kobilica. Prepriča nas z neposredno, iskreno izpovedjo, v kateri ni velikih besed in nobenih zvenečih okraskov, pač pa pristno čustvo in zaskrbljena misel." Kako pa je postala restavratorka? Začela je v dokumentaciji Zavoda za varstvo naravne in kulture dediščine v Mariboru in kot restavratorka bila tam zaposlena sedemnajst let, do pokoja. Tega obdobja življenja se spominja z veseljem. Največ se je naučila od kolega restavratorja Bineta Kovačiča. Najbolj je ponosna na restavriranje cerkve Sv. Marjete na Keblju. Na stropu so bile povsem oluščene freske iz 18. stoletja. Z dvema študentoma so jih lepo obnovili. "V spominu mi je ostala tudi obnova levega stranskega oltarja v cerkvi v Rušah. Po legendi naj bi velikanski gotski Kristus iz te cerkve priplaval po Dravi. Kompletno sem ga restavrirala in zelo so nas tedaj pohvalili. Tudi oltar smo na novo izrezljali, tedaj sva začela sodelovati z izjemnim kiparjem in restavratorjem Antonom Blatnikom, ki me je spominjal na Miklavža Breugnona. Bil je s srcem in dušo umetnik. Na zavodu smo bili krasna ekipa takrat, pod vodstvom Janeza Mikuža. Zelo pomemben član tiste naše ekipe je bil tudi sijajni Viktor Gojkovič." Vseskozi, tudi v času restavratorstva, je slikala in kolegi z zavoda so imeli zmeraj veliko razumevanja za njeno ustvarjanje.
Kaj pa pravi o društvenem življenju? "Nujno je, potrebujemo ga, problemi so s tistimi, ki ne izpolnjujejo kriterijev za članstvo," pravi Lučka, ki jemlje svoje ime kot poslanstvo.
