Zakaj ne bi smelo toliko denarja za kulturo ostati v Ljubljani?

Ministrstvo za kulturo trenutno izvaja regijske posvete po Sloveniji. V Mariboru bodo o prihodnosti slovenske kulture razpravljali danes. V luči načrtovane spremembe sedanjega nacionalnega programa za kulturo bo v ospredju razmisleka tudi dostopnost kulture - ta mora biti dosegljiva kar najširši skupini ljudi (tudi posameznikom z oviranostmi in socialno šibkejšim), predvsem pa prebivalcem z vseh delov države.

Glede na denarna vlaganja kulturnega ministrstva, ki so bila v preteklih letih skoncentrirana na določenih območjih - še posebej v Ljubljani! -, jih čaka še obilica dela, kaže naša analiza. Koliko v kulturo na različnih območjih Slovenije vlaga država? Pri Večeru smo analizirali finančno poročilo kulturnega ministrstva iz leta 2020 in ugotovili skrb vzbujajoče stanje v razporejanju denarja. Ko govorimo o financiranju javnih zavodov, katerih ustanovitelj je država (to so denimo vsi večji muzeji, galerije, narodna gledališča in arhivi), ugotovimo, da je 62 odstotkov finančnih sredstev, namenjenih državnim zavodom, ostalo neposredno v Ljubljani (od skupnih 84 milijonov so jih ljubljanski zavodi dobili nekaj manj kot 55). Še dodatna dva milijona sta bila vložena v druge zavode v osrednjeslovenski regiji, preostanek pa so razporedili po drugih delih države. Največ preostalih sredstev je ostalo v Podravju, namenili so mu skoraj 15 milijonov evrov. Največji delež "štajerske pogače" pa je dobil SNG Maribor (13 milijonov), ki je, ker združuje Dramo, Opero, Balet in Borštnikovo srečanje, največji kulturni zavod v državi.

Druge regije ostajajo podhranjene. Ob tem ne gre zanemariti, da imajo državne institucije, četudi locirane v prestolnici, vseslovensko funkcijo oziroma vlogo. Poleg tega je koncentriranje denarja povezano vsaj še s koncentracijo zaposlitev na področju kulture, ki so zdaj na voljo predvsem v Ljubljani. Tudi pri javnih zavodih v lasti občin (pokrajinski muzeji, galerije in gledališča, kakršna so recimo Mestno gledališče Ljubljana, Ptuj ...), stanje ni veliko boljše. V tem segmentu je tretjina denarja (36 odstotkov) ostala neposredno v mestu Ljubljana. V Mariboru, drugem največjem slovenskem mestu, je ostalo le osem odstotkov finančnih sredstev (denar so dobili Pokrajinski muzej, UGM in Lutkovno gledališče Maribor).

Če je razumljivo, da so državne kulturne institucije locirane zlasti v prestolnici in da tam ostaja tudi financiranje, koncentracija sredstev postane bolj problematična pri drugih programih in projektih v kulturi - predvsem tistih, ki jih izvajajo nevladne organizacije, društva, zavodi in posamezniki. V nadaljevanju analize smo se osredotočili na financiranje uprizoritvenih, vizualnih in intermedijskih umetnosti ter glasbenih programov v Sloveniji. V letu 2020 so skupna finančna sredstva za te panoge znašala nekaj manj kot 30 milijonov evrov. Pri ljubljanskih zavodih in nevladnikih je od tega zneska ostalo skoraj enajst milijonov evrov. V Mariboru, na drugi strani, le okoli dva milijona in pol. V drugih mestnih občinah pa še občutno manj.

Kultura ni zaviralec razvoja

Uspešno delovanje kulturnega sektorja je v veliki meri odvisno od financiranja iz javnih in zasebnih sredstev na ravni držav, regij, občin, podjetij in drugih organizacij. Obenem je mogoče vzpostaviti povezavo med financiranjem kulturnih programov in razvitostjo občin, ugotavlja geograf, raziskovalec in predavatelj dr. Jani Kozina z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Kozina je analiziral obseg in razporeditev finančnih sredstev na ravni občin med letoma 2007 in 2018 ter ugotovil, da sta za občine z višjim vlaganjem v programe v kulturi značilni tudi nižja stopnja brezposelnosti in višja bruto dodana vrednost gospodarskih družb na zaposlenega. Četudi na podlagi njegove raziskave, prvotno objavljene v Geografskem vestniku, ne moremo trditi, da kultura neposredno vpliva na razvoj občin - morda namreč prav razvoj z akumulacijo sredstev omogoča, da občine kulturo spodbujajo - so njegovi rezultati zgovorni. "Podatek, da obstaja povezanost med razvitostjo občin in financiranjem programov v kulturi, je zelo poveden in daje misliti, da kultura ni samo zaviralec razvoja, kakor se jo včasih razume, ampak gre z razvojem zagotovo z roko v roki," pojasnjuje Kozina.

Financiranje programov v kulturi ima - v primerjavi z ohranjanjem kulturne dediščine - močnejšo pozitivno povezanost z razvitostjo občin. Dediščina je namreč tisto, kar je v nekem okolju prisotno že zelo dolgo, vlaganje pa je posledično pogojeno z njenimi danimi razsežnostmi. V opazovanem obdobju so največ denarja v kulturne dejavnosti (pričakovano) vložile največje občine, ki imajo tudi najvišje proračune, ugotavlja Kozina. Vendar pa te občine kulture ne podpirajo nujno z najvišjim deležem svojega proračuna. Po tem kriteriju izstopajo zlasti nekatere manjše občine - med najbolj "kulturne" lahko prištevamo Vipavo, Semič, Vitanje, Majšperk, Sveti Jurij ob Ščavnici, Rogatec in Podlehnik. Med večjimi regionalnimi središči pa pozitivno najbolj izstopajo občine Maribor, Lendava, Radovljica, Kranj, Ptuj in Ljubljana, negativno pa stari industrijski središči Trbovlje in Jesenice, mlajši mesti Velenje in Nova Gorica ter Slovenj Gradec.

Manj denarja za kulturo na vzhodu države

Pomenljivo je, da se v smislu financiranja kulture slabo odrežejo tako območja, ki so novejšega nastanka, kot tudi tista, ki so v gospodarskem zatonu. "Pri slednjih je kultura potisnjena na rob in dajejo prednost drugim vprašanjem. Mlajši kraji pa, nasprotno, še niso razvili tradicije pomena kulturnih dejavnosti. Zanimiv primer sta recimo sosednji občini Ribnica in Kočevje: imata zelo podobno fizično-geografsko osnovo (gre za kraška polja), vendar Kočevje, ki je bilo med drugo svetovno vojno izpraznjeno območje, gospodarsko in kulturno zelo zaostaja za Ribnico, ki ima nadpovprečno gospodarsko osnovo in hkrati nadpovprečno vlaga v kulturo. Ribnica je ena najbolj kulturnih občin v Sloveniji, predvsem od 2010 naprej, ko so tam zgradili rokodelski center (ta ima bogate in pestre programe). Tradicija suhorobarstva in lončarstva tam ni bila nikoli prekinjena (drugače je bilo v Kočevju). Ribnica je to tradicijo nadaljevala in na tem gradi. Kulturna tradicija je njen razvojni potencial," opisuje Kozina.

Pri programih v kulturi se kaže precejšnja razlika med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo - v obeh regijah kulturne programe bolj podpirajo urbana središča, obenem pa je pomembna razlika ta, da imajo občine v zahodni kohezijski regiji za programe v kulturi povprečno dvakrat tolikšen višji proračun. "Klasična problemska območja - tista, ki imajo strukturne probleme in so demografsko ogrožena - obstajajo v obeh kohezijskih regijah in v kulturo vlagajo v manjši meri. Hkrati pa sem z analizo ugotovil, da tudi suburbane občine (recimo v okolici Ljubljane, Maribora, Celja, Ptuja, Kranja) v kulturo vlagajo manj, kar je razmeroma enostavno pojasniti: to so spalna naselja, od koder se ljudje vsakodnevno vozijo v Ljubljano in tam tudi zadovoljujejo potrebe po kulturi," pojasnjuje Kozina.

Do kolikšne mere bi bilo - s ciljem bolj enakomernega razvijanja pokrajin - smiselno, da se vsote za javne zavode, ki so doslej zastajale v osrednji Sloveniji, po državi razdeljujejo bolj enakomerno? Spomnimo, da ima Slovenija samo dve ravni upravljanja: državno in občinsko raven, ki pa je izjemno razdrobljena. Regije obstajajo zgolj na administrativni in statistični ravni, nimamo pa funkcionalnih regij, kakršne so denimo v Nemčiji in Italiji. "Zaradi strukturiranosti je razporejanje po različnih delih države tam lažje in bolj pregledno. Pri nas pa država že po inerciji teži k temu, da je vse v Ljubljani. Tudi druge geografske analize kažejo na to, da so druga regionalna središča v primerjavi z Ljubljano (in celo manjšimi središči) z vidika funkcij podpovprečno opremljena in s tega zornega kota zanemarjena. Tudi odsotnost regij torej najbrž vpliva na to, da so finančna sredstva skoncentrirana v Ljubljani, ne pa bolj enakomerno razporejena drugod - v Mariboru, Krškem, Novem mestu, Kopru, Kranju, Novi Gorici, na Ptuju ...," pravi Kozina in nadaljuje, da je po drugi strani treba razumeti, da je Ljubljana prestolnica Slovenije in da je določena mera koncentracije razumljiva. Če Ljubljana ne bo uspešna in prodorna, bo šlo slabše tudi preostali Sloveniji. "Se pa je treba pogovarjati, ali je takšno razmerje smiselno in kaj lahko naredimo za razvoj drugih regionalnih središč in regij," doda.

Bi bilo morda smotrno celo prenašanje večjih kulturnih institucij na druga območja? "Z vidika regionalnega razvoja bi bila določena mera dekoncentracije in decentralizacije zagotovo smiselna. Sploh z ozirom na preostale geografske študije - demografske projekcije Slovenije do 2038 (poglobljena študija dr. Nareda s sodelavci) za 212 občin denimo kažejo skrb vzbujajočo sliko. Leta 2038 se bo število prebivalstva povečevalo samo še v osrednjeslovenski regiji, obrobje pa bo vse bolj odmiralo. Odločiti se moramo, ali želimo okrepiti samo osrednji prostor kot eno od vozlišč Evrope ali bomo bolj skladno težili k regionalnemu razvoju. Bojim se, da zavoljo dobička izgubljamo identiteto, ki je zelo povezana z okoljem, od koder izhajamo," zaključi.