Medijsko podjetje CNN je že praktično od svoje ustanovitve leta 1980 sinonim za televizijske novice, nekoliko manj znano pa je, da pod okriljem te hiše od leta 2012 deluje tudi znamka CNN Films, ki se ukvarja s produkcijo celovečernih filmov. To podružnično podjetje je svoj najbolj ambiciozni projekt udejanjilo prav letos, ko je izdalo dokumentarni film Apollo 11, ki se ta hip predvaja po kinih v Evropi in ZDA, pri nas pa je na voljo zgolj prek spleta. Namen filma je v dneh, ko bo svetovna skupnost proslavila 50. obletnico prvega pristanka na Luni, pokazati ta dogodek z nove, do zdaj nevidene perspektive.
To filmu v veliki meri tudi uspe. Že od prvega kadra naprej je jasno, da gre za dokumentarec, ki je bil narejen za veliko platno. Glavni adut filma je zares fantastično digitalno obnovljeno filmsko gradivo s konca 60. let, ko je Neil Armstrong z Buzzom Aldrinom in Michaelom Collinsom kot prvi poletel na Zemljin naravni satelit. Ti posnetki izgledajo spektakularno in kristalno čisto na ravni največjih filmskih spektaklov in so daleč od tega, da bi kakorkoli dajali vtis pol stoletja starega gradiva. Apollo 11 se prej gleda kot nikoli izdani hollywoodski film v širokozaslonski CinemaScope tehnologiji s čudovito živimi barvami kot pa dokumentarci, kakršne smo vajeni gledali v kinu in po televiziji. Ustvarjalci so prav zaradi tega aduta pametno pustili, da obnovljeni posnetki zgodbo pripovedujejo sami zase, tako da v filmu ni nikakršnega naratorja ali na novo posnetih intervjujev z udeleženci. Gre za vizualni dokumentaristični spektakel v polnem pomenu besede.
S filmskega vidika pa je Apollo 11 vsekakor zanimiv zaradi trenutka, v katerem je izšel. Kot prvo je ta dokumentarec nekakšen dvojček igranega filma Prvi človek (First Man, 2018) režiserja Damiena Chazella. Slednji je v začetku letošnjega leta računal, da bo njegov film dosegel velik uspeh na oskarjih in bo s tem postavil odmeven spomenik misiji Apollo 11. Vendar pa se je – nekoliko nepričakovano in morda tudi nezasluženo – zgodilo ravno nasprotno. Film je po tem, ko ni osvojil načrtovanega števila prestižnih kipcev (osvojil je le oskarja za vizualne učinke), kar nekako utonil v pozabo. V senci relativnega neuspeha Chazellovega filma se zdaj CNN-ov Apollo 11 kaže celo kot najodmevnejša filmska proslavitev dogodkov iz leta 1969.
Kot drugo pa nikakor ni moč spregledati nekoliko širših tematskih trendov v trenutnem svetu filma. Težko je iti mimo dejstva, da smo v zadnjem času deležni vse več odmevnih filmov, ki na eni strani demonizirajo Rusijo oziroma nekdanjo Sovjetsko zvezo (Rdeči vrabec, Černobil, Kursk, Anna), druga plat tega kovanca pa so prav filmi, ki slavijo veličino ZDA in njenih tehnoloških, političnih in kulturnih dosežkov – v to linijo pa se kot naročeno vklapljata prav filma o misiji Apollo 11.
Politična tekma, ki je to misijo sploh povzročila, je ponovno postala grožnja svetovnemu miru
