V marcu odprta knjigarna Beletrine v Mariboru je dobro zaživela in se vpela v mesto tudi z aktiviranjem razprav o knjigah in družbeno relevantnih tematikah. Živahno literarno življenje in nova (so)delovanja ob velikem kulturnem potencialu sta tudi cilj, ki ju izpostavlja direktor Beletrine Mitja Čander. Druga razprava, tokrat o o feminizmu in njegovih zablodah, je minulo sredo novo intelektualno stičišče v mestu napolnila do zadnjega kotička. Antropologinja, kritičarka in kolumnistka Vesna V. Godina je v pogovoru s programskim vodjem založbe in urednikom Alešem Štegrom razprla več dimenzij razmislekov o feministični ideologiji, ki jo je poglobljeno razdelovala v svoji leta 2021 izdani knjigi Zablode feminizma, katere nadaljevanje oziroma novi del z osredotočanjem na patriarhat in žensko (ne)moč že/še piše.
Če se greš to igro, nisi nevaren
Pronicljiva avtorica je izpostavila več p(l)asti delovanja belega zahodnega feminizma, kot ga opredeljuje, ko problematizira osvoboditev ženske, podrejene interesom neusmiljenega kapitala. Če skušamo kompleksnost in prepletenost povedanega strniti v nekaj ključnih poudarkov in izpostavkov: Noben sistem ne more delovati, če ne sodelujemo v njem; kapital ne vlada logično, ampak znanstveno; če se greš to igro in grebeš za neko nagrado (kot je recimo tudi sistem zbiranja točk v akademski, znanstveni sferi), nisi nevaren in ti bo kapital dal pozicijo, ker ne preizprašuješ gospostvenih razmerij in mehanizmov kapitalizma, kar izpostavlja tudi v predavanjih študentom socialne in kulturne antropologije Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.
Feminizmu kot ideologiji se je zgodilo, da vztraja na idejah in zahtevah iz preteklosti, a mehanizmi reprodukcije gospostvenih razmerjih v kapitalizmu so se bistveno spremenili, je razlagala antropologinja. Ženskam tako danes ni prepovedano inkorporirati se v sistem, nasprotno, danes se to od žensk to zahteva, kapital je postal zainteresiran, da se ženske same prostovoljno vključijo v družbeno produkcijo in vstopijo v sistem s prepričanjem o osvoboditvi.
O ženskih kvotah, vezanih na politično participacijo žensk in ženskah na pozicijah moči: "Govori se o polovici žensk v parlamentu: lahko ste globoko prepričani, da je to nepomembno, zato se o tem govori," je izpostavila ob poudarku, da to, kakšne vrste genitalij imaš, ne določa tvojega socialnega vedenja, da torej telesni ustroj ne določa pameti. "Mene ne zanima, kakšno spolovilo ima nekdo v parlamentu, zanima me, kakšen je njegov IQ, kakšna je njegova moralna integriteta in take stvari," je dejala Vesna V. Godina. Kapital, ki vse posrka vase, v svoje lastne reprodukcijske mehanizme, je medtem namreč zdavnaj dojel, da so ženske na vodilnih pozicijah manj tekmovalne in delujejo bolj integritetno, lahko bi rekli tudi, da so bolj konformistične, je ocenila. Nič nima proti kvotam, istim plačam in v zahtevah za enakost tako naprej, a tega ne prodajati kot emancipacijo ali izboljšanje družbe, je poudarjala. "Ženskam se kot osvoboditev dejansko prodaja tisto, kar jih posredno izkorišča, zatira in instrumentalizira." Ženska, ki vstopi v sistem belega zahodnega feminizma, tako pomaga zatirati samo sebe; večina žensk po svetu ima sicer realno druge težave, ki so eksistenčne narave (primer Gaze). Cilj belega feminizma, totalitarne ideologije in oblike kulturnega kolonializma, pa je tudi, da podredi ženske v ostalih delih sveta.
So resnice, ki jih moramo ženske povedati same o sebi
"So neke resnice, stvari, ki si jih moramo ženske povedati same o sebi," je ocenila Vesna V. Godina, ki se nikoli ne identificira z zahodnim feminizmom, temveč z neevropskih, afriškim. Knjigo Zablode feminizma sicer, kot je zapisala, posveča milijonom žensk, ki jih beli zahodni feminizem spregleda, in na drugi strani tistim belim zahodnim feministkam, ki ne delujejo v skladu s svojo antropološko izobrazbo. Ukvarja se s pretvorbo feminizma iz kritične teorije o zahodnih družbah v ideologijo, ki v njih reproducira zahodne kapitalistične družbe in gospostvena razmerja. Skuša pokazati, kako nekatere značilnosti zahodnega belega feminizma – na primer etnocentrizem, evropocentrizem, bio-logičnost, zavezanost logikam socialnega in kulturnega evolucionizma 19. stoletja itd. – vodijo v nerazumevanje položaja žensk tako v zahodnih, še posebej pa v neevropskih in nezahodnih družbah.
V debati s Štegrom je izpostavila še nerazumevanje, da obstaja eksistencialni pluralizem, ter z metaforo pojasnila, kako je treba okoli hiše, da bi videl več pozicij oken, torej da na svet gledamo z več plati in da je zato treba stopiti, pogledati okoli hiše. Če bi znali sintetizirati nakopičeno znanje, bi človeštvo tudi znalo rešiti probleme v relativno kratkem času, meni. "Če ne bomo mislili preko kalupov, se nam slabo piše," je poudarila antropologinja.