Umetnost proti nogometu: Za enega igralca

Te dni se na vseh nivojih odločanja in v informativnih oddajah v najbolj gledanih urah zaskrbljeno debatira o bližnji prihodnosti nogometa, o bližnji prihodnosti umetnosti pa se je govorilo v oddaji o kulturi v obskurnem terminu.
Saj pravim, ne bi rada tekmovala. Ampak včasih je treba tudi številke pogledati. Res noben slovenski gledališki ali filmski igralec, pa četudi bolšči v vas iz vsake serije in iz vsake reklame, nikoli ni bil in ne bo plačan toliko kot kakšna nogometna igralska zvezda, vseeno pa ima prvi več gledalcev kakor drugi. Ne samo na televiziji, ampak tudi v živo. Gledališča igrajo ne samo vaje, ampak tudi predstave skoraj vse dni v tednu. Skupno število gledalcev povprečne predstave je nekajkrat večje od števila gledalcev na povprečni tekmi, večje gledališke produkcije pa imajo toliko gledalcev, da bi nekajkrat napolnile Stožice. Enako velja za glasbene orkestre. Gre skratka za veliko umetnikov, veliko publike in veliko denarja. Zato umetniki upravičeno pričakujejo od države, da ne bo samo čakala na nove valove virusa, temveč da bo pripravila protokole in smernice za organizacijo dela in ponovno odprtje gledališč in drugih kulturnih institucij za žive umetnosti in žive gledalce.