Jihlava se je kot mesto, ki leži med zahodom in vzhodom Češke in le nekaj deset kilometrov od avstrijske meje - nekdanje železne zavese -, izkazala za idealen kraj za preizpraševanje zastopanosti filmografij. Tamkajšnji festival dokumentarnega filma je opravil analizo, ki je pokazala, da je na zahodnoevropskih filmskih festivalih razmerje v korist zahodnoevropskih filmov v primerjavi z drugim svetom, tudi evropskim vzhodom. Zanimivo debato, ki se je ob tem razvila, je lucidno in premišljeno vodil Marek Havorka, direktor jihlavskega festivala, katerega program je bil na relaciji vzhod-zahod lani zelo lepo uravnotežen: 41 odstotkov filmov z evropskega vzhoda, 26 z evropskega zahoda in 14 iz Severne Amerike. Veliko manj, podobno kot večina, pa je bil uravnotežen na relaciji sever-jug, saj je bilo prikazanih skupno le 19 odstotkov filmov iz Afrike, Južne Amerike, Azije in Avstralije.
Večvrednostni kompleks zahoda in manjvrednostni vzhoda
Obkrožen s selektorji in direktorji številnih evropskih festivalov, večinoma bistveno starejših od njega, je Havorka umirjeno in upravičeno vztrajal pri tezi, da so vzhodnoevropski filmi premalo zastopani na največjih zahodnoevropskih festivalih. Predstavniki slednjih pa so se v večji ali manjši zadregi skušali zagovarjati predvsem z najbolj priročnim izgovorom, da odloča kakovost; kar se je že na področju zastopanosti filmark izkazalo za sporno. Vprašanje je namreč, kdo sploh določa kriterije, kaj je kakovostno v filmu - pri čemer se odgovor ob finančni mašineriji največjih filmskih držav, ZDA, Francije, Velike Britanije in Nemčije, ponuja kar sam. Te države podeljujejo tudi najbolj prestižne filmske nagrade in imajo na voljo daleč največ sredstev za filmsko produkcijo, zatorej ne govorimo samo o delitvi na zahod in vzhod, ampak na največje štiri in preostale, na kar je opozorila Ewa Szablowska, predstavnica poljskega festivala Novi horizonti.
Szablowska je ob vztrajanju italijanskega filmskega kritika Luciana Barisoneja, da je jasno, kaj je odličen film, opozorila, da to mogoče velja za pet odstotkov "res izjemnih", pri ostalih pa prevlada subjektivna presoja. In ta je, kot je dodal Havorka, še vedno pretežno pod vplivom "zahodne perspektive na to, kako naj bi kino izgledal". Pri tem ni okrcal samo kolegov z druge strani nekdanje železne zavese, ampak se je vprašal, koliko tudi na vzhodu cenimo sami sebe in koliko nekritično privzemamo obstoječo hierarhijo. To je potrdil tudi slovaški producent Ivan Ostrochovsky: "Ne vem, zakaj se na vzhodu še vedno sprašujemo, ali smo dobri filmarji, kadar nimamo filma v Berlinu na primer. In zakaj velja več, če ima film premiero na zahodnih festivalih." Mogoče je eden od preprostih odgovorov na kompleksno vprašanje pristop beograjskega festivala Beldocs, kjer najboljše filme iščejo v vsaki nacionalni kinematografiji posebej in tako na vsaki izvedbi prikažejo filme iz vsaj 30 držav Evrope in sveta.
Afazija ob zahodni amneziji
Na prvi pogled ironično prihaja zmagovalni film v sekciji prvencev Aphasia (po slovensko afazija: izguba sposobnosti govorjenja) z evropskega zahoda, namreč iz Belgije. A kot bi na daljavo želel poglobiti zgornjo debato, ga je režirala srbska priseljenka Jelena Jureša, v njem pa silovito kritizira prav zahodno amnezijo ob soočenju z grozovitimi zločini kolonializma in genocida. Izjemno inovativno in presunljivo močno nam prikaže: kako brezkompromisno je belgijski kralj Leopold II. izropal Kongo, kako je Franc Ferdinand zatiral Balkan in zbral več kot 20.000 živalskih trofej, kako je nekdanji avstrijski predsednik in generalni sekretar Združenih narodov Kurt Waldheim kljub vsem dokazom do konca zanikal svojo nacistično preteklost in kako je Arkanov tiger Srđan Golubović, ki je na fotografiji iz Bijeljine leta 1992 v glavo brcnil na tleh ležečo Ajšo Šabanović, še vedno lahko "kul faca" beograjske scene in kot DJ vrti glasbo v tamkajšnjih klubih. Po stoletju genocidov, ki jim ni videti konca, saj odgovorni zanje ob zaslombi zgodovine in podpori mnogih, ki molčijo in gledajo vstran, brezskrbno živijo in delajo naprej, lahko v strahu in grozi res le obmolknemo.
Vzhodno medenje in južna svežina
Češko občinstvo in pred tem mnoga druga je navdušil makedonski film, ki pa so ga v svet lansirale nagrade na enem izmed najprestižnejših zahodnih festivalov v Sundanceu. Dežela medu (Honeyland v izvirniku) je izjemna zgodba o nabiralki medu Hatidze, ki živi na prvi pogled idilično življenje v surovi naravi makedonske divjine. V sozvočju s čebelami in v sobivanju s 85-letno materjo se dobro znajde, vse dokler ne vderejo prišleki, ki jim je bolj mar za dobiček kot za naravo in s tem s seboj prinesejo smrt. Dokumentarec je tako inteligentno, čutno in subtilno posnet ter zmontiran, da v svoji strukturi in izgradnji osrednjega lika prekaša praktično vse igrane filme. Resničnost je res močnejša od fikcije!
Globalna neizbežnost
Te filmske zgodbe in njihov nastanek govorijo, kako so strani neba, ki na žalost še vedno določajo naš vsakdanjik, velikokrat neločljivo povezane. In sporočilo filma Antropocen, zmagovalca študentske žirije v sekciji ekoloških filmov, je prav to: če se bomo sploh želeli spopasti s pretečo klimatsko katastrofo ali vsaj njenimi posledicami, bomo morali te delitve preseči. Ne le deklarativno, ampak na vseh ravneh: finančno, politično, kulturno, mentalno ... Prešli smo namreč v geološko dobo, ki se imenuje antropocen, v kateri je človek z vedno večjimi posegi postal najmočnejši vpliv na naravo in planet. Festival v Jihlavi ni ostal le pri besedah, ampak se je te problematike skušal lotiti tudi na praktični ravni: s pošiljanjem materialov po elektronski pošti, tiskanjem na reciklirani papir, zmanjševanjem letalskih prevozov. In s tem uspešno nagovoril tudi ekološko vedno bolj zavedno mlado občinstvo, ki je prevladovalo na večini filmskih projekcij.
