Tam, kjer ustvarjajo trende

Drama SNG Maribor je v nemški prestolnici na simbolni predvečer 30. obletnice padca berlinskega zidu navdušila polno dvorano slovitega gledališča nekdanjega Vzhodnega Berlina Maksima Gorkega. S predstavo Medeja v režiji Oliverja Frljića so Mariborčani na 4. Berlinskem jesenskem salonu predstavili nekoliko drugačnega Frljića. V igralski ekipi so bili Nataša Matjašec Rošker, Branko Jordan, Miloš Battelino, Davor Herga, Maša Žilavec, Ivica Knez, Matija Stipanič, Mojca Simonič in Viktor Meglič. Vsi so v gledališču Gorki, skupaj s tehnično ekipo in vsemi sodelavci, opravili pomembno misijo.

Ne tako frljićevska

Ne dela pa samo politično angažiranega teatra, kot na teh naših prostorih marsikdo misli. Po mnogih nemških odrih dela tudi komedijo, marsikaj. Z njegovo Medejo, katere premiera je bila pred dvema letoma, mariborska Drama izpisuje eno svojih mednarodno najodmevnejših poglavij: doslej je odmevno gostovala na Hrvaškem, v Črni gori in v Bogoti. Lani je na 32. festivalu Gavellini večeri v Zagrebu Medeja osvojila grand prix za najboljšo uprizoritev, nagrado za najboljšo žensko vlogo pa je prejela Nataša Matjašec Rošker v naslovni vlogi. Po berlinski predstavi, po enem najprestižnejših mednarodnih povabil za mariborske gledališčnike, je dejala: "Nemški prostor je za vse nas, za ves evropski gledališki prostor ključen in odločujoč. V Nemčiji se postavljajo, spreminjajo trendi in Gorki kot gledališče, ki je načrtno usmerjeno v zelo sodobno, urbano politično angažirano gledališče, je seveda toliko večji izziv. Potrditev za nas in izziv, ali bomo zmogli, kako nas bodo sprejeli. Sem evforična in kar omamljena od sinočnje predstave, adrenalin je bil na vrhuncu, dvorana nabito polna. Bil je kar zalogaj za nas."

Preplet performativnega in dramskega

V Berlinu se je ekipi pridružil nekaj ur pred predstavo na vaji. Po dobrem letu je svojo predstavo spet videl in bil vidno nadušen. Po gostovanju v Bogoti se niso več srečali. Ta čas dela v mnogih nemških teatrih v, kot je dejal, bogatih gmotnih razmerah za delo, a igralce, kot so slovenski, pogreša. "Takih igralcev drugod ni." Imajo v sebi neko marljivost, pridnost, poslušnost skoraj, pa tudi dovolj slovanskega v sebi, lucidnosti, ki "špricne čez". Po mariborskem nastopu na 4. Jesenskem festivalu v Teatru Gorki je to navdušeno potrdil tudi nemško-švicarski scenograf in slikar Hans Georg Schäfer, ki je delal po vsem nekdanjem yu-prostoru z režiserji, kot so Kosta Spaić, Paolo Magelli, Diego de Brea. Kot ugledni scenograf na nemških, švicarskih gledaliških odrih je vedno znova prihajal na balkanske odre zaradi "sijajnih igralcev". "Morda kot scenograf nimam pravice o tem soditi, a tako je," mi je priznal na družabnem srečanju po predstavi v Gorkem.