Petra Vidali
Prejšniji četrtek, 13. decembra, so v Koroški galeriji likovnih Umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu odprli razstavo z naslovom Inventura, -e (ž). Če niste prepogost uporabnik slovarjev, ne bo odveč pojasnilo, da je to forma slovarskega gesla: -e razkrije rodilnik samostalnika, torej inventure, (ž) pa seveda definira spol samostalnika. Inventura je ženskega spola in gotov ni naključje, da jo je tako temeljito opravila kustosinja in direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga.
"Razstava Inventura, -e (ž) je del projekta Zbirke v gibanju, ki ga je zasnovala direktorica KGLU Andreja Hribernik. Zamisel je neobičajna, po navadi galerije svoje zbirke razstavljajo 'doma', vendar se je že doslej pokazalo, da so selitve v druge kontekste inspirativne. Tako smo prisiljeni ponovno premišljevati, zakaj zbiramo, kaj zbiramo in kaj bomo pokazali. Večinoma so se razstavljavci odločali za najbolj tipične izbire - KGLU je ponudila Jožeta Tisnikarja, Pilonova galerija seveda Vena Pilona ... -, sama pa sem še enkrat izbrala letošnji poudarek Umetnostne galerije Maribor (UGM), torej žensko," pojasni izhodišče Breda Kolar Sluga.
Nesorazmerje pričakovano, a vseeno šokantno
"'Inventura' je najprej pregled, soočanje z dejstvi in zato je bil prvi del projekta pravzaprav preštevanje. Koliko umetnic imamo, koliko njihovih del, kdaj so se odkupovala, kakšne so bile medijske reprezentacije ... Pričakovala sem nesorazmerje, ampak vseeno je dejansko nesorazmerje šokantno. V video zbirki UGM, ki nastaja od začetka devetdesetih let, je zastopanost ustvarjalk skoraj 40-odstotna, izenačenost pa dosegamo samo pri knjigah umetnice oziroma umetnika. Ker gre za še sodobnejši medij, lahko sklepamo, da se stvari spreminjajo, četudi izbira še ni bila sistemska, ampak naključna. Mislim, da lahko rečemo, da se napoveduje novo obdobje: ustvarjalk je več in dovolj so prodorne, da vstopajo v sistem enakovredno.
Za vsa pretekla obdobja - naša zbirka zajema dobrih sto let, od začetka 20. stoletja - je razmerje 1 proti 5. Ampak to je primerjava umetnic in umetnikov. Ko pa seštejemo njihova dela, je razmerje še veliko slabše, število del umetnic ne doseže niti deset odstotkov.
Zanimivo je, da se zdi izven centra tovrstna statistika celo boljša kot v osrednjih nacionalnih institucijah. Uradni pregledi slovenske umetnosti 20. stoletja govorijo o poraznih številkah, posamezne reprezentacije zbirk imajo en odstotek umetnic."
Pripuščene na akademijo, ne pa k "veliki umetnosti"
"Po vprašanju, kaj imamo, je nastopilo vprašanje, kaj pokazati. Žensk je že tako malo, zato nisem hotela okrniti že okrnjene podobe. Tukaj nastopi drugi pomen 'inventure' - vključiti vse. Toda kako? Za začetek sem poskušala ohraniti posebnost naše zbirke. Kot prvo značilnost bi lahko navedli, da je večina avtoric zastopana z enim delom ali dvema. Odkupljena so praviloma dela z razstav in ta princip, zasnovan po nacionalnem ključu vnaša v zbirko pestrost in širino. Druga značilnost naše zbirke pa je, da so umetnikom iz severovzhodne Slovenije posvečeni največji projekti, torej retrospektive in ob tej priložnosti so v zbirko pridobljena dela, ki opuse predstavljajo bolj celovito. Tukaj je razmerje najbolj strašljivo: letošnja razstava del Vlaste Zorko je bila prva retrospektivna posvetitev umetnici, ki jo je v celoti pripravila UGM. Imeli smo že razstavo del Dragice Čadež, a je katalog pripravila Galerija Božidar Jakac iz Kostanjevice, ki hrani tudi zbirko. V enem segmentu smo raziskali in predstavili delo Else Kasimir Oeltjen in imeli smo retrospektivo del Ide Brišnik Remec, vendar skupaj z Marjanom Remcem. A četudi niso bile predstavljene samostojno, ohranjajo te umetnice svojo posebno pozicijo znotraj zbirke. Vključiti sem želela tudi druge zanimivosti. Po naključju (podedovali smo jih od Založbe Obzorja) hranimo na primer izvrstne ilustracije iz šestdesetih let, ki so jih naše najboljše ilustratorke ustvarile za revijo Kurirček. V kontekstu ženske ustvarjalnosti ima ilustracija posebno mesto. Ko so prve generacije zaključevale šolanje na akademiji, ustvarjalke še niso bile pripuščene k 'veliki, pravi umetnosti', lahko pa so se urile na drugih področjih, v umetni obrti ali ilustraciji. Tudi zato je slovenska ilustracija vrhunska v svetovnem merilu.
Ker gre sploh za prvo postavitev takšne teme, je postavitev kronološka. Sledimo lahko zgodovinskim spremembam, spremembam formata, nastopom novih materialov, tehnik ... Hkrati seveda sledimo vsem -izmom, a se mi zdi veliko bolj zanimivo v vsakem obdobju razmišljati o vključenosti in izključenosti umetnic. Obiskovalci razstave lahko proučujejo zgodovinska obdobja ali opuse posameznih umetnic, ki jih je več kot 70. Vsako delo je skrbno izbranem mestu in predvsem so se mi zdeli zanimivi dialogi. Odličen prostor v Slovenj Gradcu omogoča nekaj, kar je za razstavo bistveno. Vstopamo skozi stari del galerije in nadaljujemo v novi del, vendar se zadnji del, torej sodobnost stakne s prvim, tako da nastane ciklična celota, ki nam je omogočala, da razstavo postavimo tudi tematsko."
Izpostavljeno telo
"Z dobrim premislekom se oblikujejo teme, ki so aktualne za ustvarjalke in našo zbirko. Prva izpostavljena tema je telo. Moja teza je, da ni pri ustvarjalki ta tema nikoli nevtralna. Ko gre za upodobitev lastnega telesa, se - povsem drugače kot pri ustvarjalcih - vedno sprašujemo, ali gre za osebno občutenje ali za družbeno strukturiran kontekst. Druga opazka je, da pri ustvarjalkah abstrakcija velikokrat sploh ni abstrakcija. Kot sem poudarila že ob pripravi retrospektive del Vlaste Zorko, gre tudi pri domnevno abstraktnih figurah za prezentacijo telesnega. Ta linija se nadaljuje preko Mojce Smerdu in prvih premišljevanj o univerzalnem ženskem telesu do videa Nataše Prosenc Stearns ... Naslednjo močno temo bi lahko poimenovali narava, ki pa se navezuje na nekatere druge teme, ki so pomembne v naši zbirki. V sedemdesetih letih se je iz minuciozne upodobitve narave pri Metki Krašovec ali Idi Brišnik Remec razvilo vprašanje erotike, ki je gotovo pri ustvarjalkah še večji tabu, kot na splošno je. Narava je primeren motiv tudi pri sodobnih avtoricah, Ani Pečar ali Anji Jakob Jerčič, kjer se pojavi tudi v kozmološkem kontekstu ali kontekstu minljivosti. Konteksti se skratka ves čas prepletajo in bolj kot je obiskovalec radoveden, več jih bo odkril.
Zelo malo pa je motivov ženske v urbanem prostoru, kar seveda govori o vlogi ženske v javnem prostoru. Zanimivo je bilo umestiti Petro Kapš z zvočno knjigo, ki je individualno doživet urbani prostor, pa Jasmino Cibic, ki razmišlja v okviru družbenega konteksta - ja, v takšnih povezavah sem res uživala. Treba je bilo pogledati vsako delo, razmišljati o umetnici, ugotoviti, kaj pomeni delo v njenem opusu in kako jo umestiti, ker postane na razstavi predstavnik neke širše zgodbe. Kolegica Simona Šuc mi je pomagala tako pri organizaciji kot pri postavitvi s svojim prefinjenim občutkom za razmerja, tako da je razstava postavljena tudi v oblikovnem smislu zelo precizno. Ampak v bistvu gre za to, da čim več žensk dobi svoj glas in jih povežemo v skupno zgodbo o ženskah. V množini, ne da bi prečistili ali sledili samo eni liniji."
"Dobro je, kot da bi naslikal moški"
"Nekatere stvari so merljive - koliko nagrad dobijo umetnice, koliko profesoric je na akademiji? Tiste, ki niso merljive in vidne, pa je težje spremeniti. Ali je kdo pomislil, da je Venero iz Willendorfa naredila kiparka? Niti pomislimo ne, da bi bilo možno. In tako se je pisala vsa zgodovina. Tudi ko so imele umetnice že dostop do izobrazbe, se je njihovo delo opravičevalo s tem, da delajo kot moški kolegi. 'Dobro je, kot da bi naslikal moški.' Zdaj pa prihaja v ospredje radovednost do drugega, in to se zdi ženski princip.
Zato se mi zdi ta premislek tako aktualen. V socialistični ideologiji sta bila moški in ženska pravno res izenačena, tudi vpis na akademijo je bil popolnoma izenačen. Toda očitno so potrebne štiri generacije, da nastanejo spremembe.
In kot sem že rekla, bližje kot si bil centru moči, bolj je bila poudarjena spolna neenakost. Že v Mariboru smo si je lahko privoščili več, prav v Slovenj Gradcu pa so v šestdesetih letih imeli specifične razstave ustvarjalk. Seveda so bile politično dirigirane, seveda so se vsi malce muzali in jim je bilo nerodno, ampak imeli so jih. Torej ni naključje, da je Inventura, -e (ž) tam - če seveda verjamemo, da ni naključij."
