Srednjeveški Maribor je imel kaj pokazati

Mariborska knjižnica, Sinagoga Maribor, Slovensko narodno gledališče Maribor in založba Beletrina so skupaj zasnovali redek interdisciplinarni projekt Marpurgi. Obsega premiero nove slovenske opere Nine Šenk, ki so jo izvedli v mariborski Operi SNG, četrti ponatis knjige Zlate Vokač Medic (1926-1995) Marpurgi in obsežno, poglobljeno razstavo Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo. Otvoritev razstave in premiera dolgo pričakovane domače sodobne opere Marpurgi sta bili 2. oktobra v SNG Maribor. Razstava, ki je dvojezična slovensko-angleška, je bila na ogled v mezaninu gledališča do 15. oktobra, ko so jo prestavili v prostore Mestne občine Maribor, kjer bo na ogled mesec dni. Prvotni datum otvoritve razstave je bil pomladi, ko je izšel tudi četrti ponatis romana Marpurgi. Razstavo je oblikoval Robert Rošker (DrugaOblika).

Sprehod po poglobljeni, bogato kontekstualizirani razstavi, ki tudi zaradi epske širine in gostote tekstov terja zbrano pozornost obiskovalcev, z avtorjema Klemnom Brvarjem iz Mariborske knjižnice in Borisom Hajdinjakom iz Sinagoge razkrije imenitno zgodbo, ki plete zgodovinski kontekst srednjeveškega Maribora in zanimive avtorice, profesorice, ki je premalo v zavesti svojega okolja, zlasti pa širšega slovenskega prostora. Kot je dejal Brvar, je bila knjiga prvotno ob prvem izidu 1985. sprejeta kot ​literarizirana zgodovina mesta, kar ji je odvzelo nekaj obče relevantnosti in zanimivosti, predvsem pa večnivojskosti. Vokačeva je izrazito prebijala in bila del ustvarjalnega brbotanja v drugi polovici osemdesetih let.

Šele z zadnjo, četrto izdajo pri Beletrini je knjiga dobila vseslovenski pečat. Ljudje so jo začeli drugače brati, ne le kot knjigo o Mariboru v srednjem veku, v prehodu, ampak o Mariboru na evropskem zemljevidu tistega časa. V resnici se knjiga v manjšem delu dogaja v Mariboru, dogaja se v velikem delu Evrope. Brvar je sodeloval z avtoričinim sinom Damijanom, ki mu je knjigo tudi posvetila. K razstavi je prispeval zasebno fotografsko gradivo, mnoge podatke in reminiscence na tisti čas pa so prispevali vidni mariborski kulturniki. Izgnanstvo v bosansko Bugojno je bila groba zareza zanjo iz otroške idile v realno življenje. "Zlata je v izgnanstvu brala knjigo Zgodovina Judov od starih časov do sedanjosti Heinricha Grätza o krivicah, ki so se dogajale judovskemu ljudstvu skozi čas, po drugi strani pa je od blizu gledala bugojnske Jude, ki so jih pobili. Odtlej je imela poseben odnos do judovstva, hkrati pa hrepenela po Mariboru. V Dialogih je pod psevdonimom Stefana Marpurgo objavila novelo Facelija. Posvetila jo je Ignácu Naciki Grofu, sinu judovskega trgovca in hotelirja iz Bugojna. Dva tedna po prihodu družine Medic v Bosno je 19-letnika in njegovega očeta zverinsko umorila ustaška milica.

Med znanostjo in umetnostjo

Leta 1953 je v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in ruščine. Po poučevanju na različnih srednjih in višjih šolah v Mariboru in okolici je leta 1964 začela predavati na Pedagoški akademiji v Mariboru, od leta 1979 kot docentka za rusko književnost ter metodiko in fonetiko ruskega jezika. Po študijskem izpopolnjevanju v Beogradu in Moskvi je leta 1973 magistrirala na beograjski filozofski fakulteti, leta 1978 pa doktorirala v Zagrebu. Slovela je po inovativnem pristopu do ruskih literarnih klasikov ter pionirskem vrednotenju ruske umetniške avantgarde in formalizma. Rusi, ki so jo prvenstveno zanimali, so bili Judje: Paustovski, Grin, Vampilov, Bahtin. Po ukinitvi študija ruščine je sprejela zaradi potovanj zelo naporno profesuro na Višji učiteljski šoli v Sombotelu in Monoštru. V tistih letih je snovala Marpurge. Študijo o Paustovskem, s katero je magistrirala, je leta 1975 izdala Založba Obzorja. Doktorirala je iz literature Aleksandra Grina. Ruske pisce je tudi prevajala: za SNG Maribor je prevedla drame Vampilova, Paustovskega in Makajonaka.

Vokačeva se je stalno gibala med znanostjo in umetnostjo ter ezoterično duhovnostjo. V obeh romanih, v Marpurgih in v Knjigi senc, je zgodovinska dejstva in predpostavke prekvasila z umetniško domišljijo in duhovno-ezoteričnim razumevanjem resničnosti. Načrtovala je tudi tretji del Marpurgov, podrobno je želela obdelati življenje v Mariboru po izgonu Judov, predvsem pa takratni sežig čarovnic. Literarni del razstave se konča z odzivi in umetniškimi deli, ki so jih Marpurgi navdihnili - od filmov do aktualne opere.

Najbolj je brbotalo v kulturi

"Zaprašena mariborska klasika", je bila oznaka romana Marpurgi. Šele zdaj prehaja v vseslovenski literarni prostor. Žal pa še ni preveden. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja so odpiranje zapostavljenih tem, odkrivanje pozabljenih in odrinjenih, a zaslužnih osebnosti iz preteklosti ter vse glasnejša umetniško-estetska polifonija vse bolj spodjedali partijski družbeno-kulturni monopol. V takšnih okoliščinah je izid Marpurgov (1985) in leto prej Severnega sija Draga Jančarja pomenil enega od prelomov. Oba romana sta preizpraševala preteklost in značaj mesta ter vzpostavila nova izhodišča za premislek o njegovi umeščenosti v evropski prostor. Iz današnje perspektive se kot ključna dimenzija romana Marpurgi izkazuje njegova zmožnost obuditve interesa za judovsko dediščino, ki je postopoma doživela integracijo v zavest in tkivo mesta.

Boris Hajdinjak je k razstavi prispeval zgodovinski del - o Judih in srednjeveškem Mariboru, ki ima iz tistih časov več pokazati kot Ljubljana, pravi. A večina Mariborčanov tega ne ve, ne pozna.

Okoli leta 1300 je bila zgrajena sinagoga zaradi dovolj številčne naselitve Judov. Do časa dogajanja romana Marpurgi v Mariboru zaradi ohranjenega davčnega registra iz leta 1452 prvič poznamo vsaj približno število prebivalcev mesta in njihovo sestavo. Znotraj mestnega obzidja je živelo okoli 1200 prebivalcev, v predmestjih pa še okoli 400. Med njimi je bilo okoli 25 duhovnikov, okoli 50 plemičev in okoli 150 Judov. Zgodovinar Rudolf Gustav Puff, prvi mariborski zgodovinar, je v svoji knjigi o Mariboru na več mestih omenjal srednjeveške mariborske Jude. V Mariboru pa se je rodil tudi Arthur Rosenberg, Jud, ki je pred prvo svetovno vojno doktoriral iz zgodovine Judov na Štajerskem v srednjem veku. Pri Vokačevi je vse o Judih v romanu temeljilo bolj ali manj na članku Vladimirja Travnerja, pravnika in ljubiteljskega zgodovinarja, okrožnega sodnika v Mariboru. Leta 1935 je napisal prvi slovenski strokovni članek o srednjeveških mariborskih Judih. Bil je tudi humorist: leta 1939 je v Totem listu objavil sonet Čista rasa, naperjen proti Hitlerjevemu rasizmu. Vokačeva je od Travnerja prevzela tudi marsikakšen spodrsljaj, a to gre na rovaš licentie poetice. Hajdinjak poudarja, da Marpurgi niso roman o mariborskih Judih, ampak o Mariboru sredi 15. stoletja, katerega del so mariborski Judi. Kakšen je bil Maribor sredi 15. stoletja? Mestno obzidje je bilo ogromen, danes bi rekli infrastrukturni projekt, kaže se ambicioznost tistega časa tudi na upodobitvah mesta iz kasnejšega časa. Župnijska cerkev, minoritski samostan in sinagoga so tri najbolj izpostavljene stavbe tistega časa.

Resnični zgodovinski osebnosti

Protagonista romana Hannes in Mathias ohlapno temeljita na resničnih zgodovinskih osebnostih. Hannes Waldner je izobražen in svetovljanski zdravnik, eden od dveh prvoosebnih pripovedovalcev v romanu Marpurgi. V romanu sta njegova starša Barbara Celjska, v času dogajanja romana že pokojna kraljica Ogrske in Češke ter cesarica Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda, in Enej Silvij Piccolomini, ki je kmalu po tem času postal papež Pij II. Da bi bil okoli leta 1415 rojeni Hannes dejansko sad skrite ljubezni dveh tako znanih oseb, je glede na zgodovinska dejstva nemogoče. Tudi Hannesovega učitelja zdravnika Hajmba Hajdinjak ni našel v virih. Drugi protagonist romana je Mathias Žusemski, pesnik, pripadnik obubožanega nižjega plemstva. Rodbina vitezov, ki se je imenovala po gradu Žusem pri Šentjurju pri Celju, je bila - nasprotno - premožna. Žusemski so bili med najbogatejšimi prebivalci mesta, kar se kaže med drugim v družinski grobnici v župnijski cerkvi. Podedovali so Betnavo.

Prva zanesljiva omemba Judov v Mariboru je iz leta 1317, a skupnost je bila že okoli leta 1300 tako številčna, da je bila že zgrajena sinagoga. Mariborski Judje so se ukvarjali s posojanjem denarja. Izjemno visoke obresti so omogočale nekaterim Judom, da so izjemno obogateli. Takšen je bil Iserlajn, ki je najprej živel na Ptuju, od leta 1350 pa v Mariboru. Ob smrti je imel toliko premoženja, da bi si lahko kupil 20 hiš v središču Dunaja. Kjer je bila sinagoga, je bil tudi rabin. Med njegove naloge je sodilo tudi poučevanje otrok, kar tako izhaja iz prvotnega pomena besede rabin v hebrejščini, zato se v nejudovskih virih sinagoga pogosto imenuje judovska šola. Tako je poimenovana tudi mariborska sinagoga ob prvi omembi v listini iz leta 1354. Iserlajn ''Marpurg'' ali Izrael "Marburg" se je rodil okoli leta 1390 v Mariboru in ne v Regensburgu, kot je to navedeno v romanu Marpurgi. Od leta 1425 je živel v rojstnem mestu kot rabin tukajšnje judovske skupnosti. Kmalu je postal najvplivnejši rabin Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. Na razstavi je tudi fotografija ketube ali poročne pogodba, nastala v letih 1391/92 v Kremsu v Spodnji Avstriji, kjer je Iserlajn preživel del otroštva. To je najstarejša ohranjena figuralno ilustrirana ketuba. To je eden najpomembnejših dokumentov srednjeveškega judovstva v evropskem merilu, pravi Hajdinjak.

Glavni negativec romana je Janez Kapistran, Hajdinjak ga imenuje influenser, bil je močan govornik in pravnik, inkvizitor, še danes je zaščitnik juristov. Roman se konča z obleganjem Beograda 1456 in veliko zmago nad Turki 22. julija 1456. Nobeden od zmagovalcev pa se je ni dolgo veselil - ne Hunyadi, ne Kapistran in ne Ulrik II. Celjski, ki v ali pri Beogradu kmalu vsi umrejo. To je finale romana.

S prepletom opere, knjige in razstave, s celostno raziskavo "lika in dela" Zlate Vokač se stvari končno postavljajo na svoje mesto. Kljub epidemiji so individualni ogledi razstave ta čas edina kulturna ponudba v tem času prepovedi. Celotno razstavo si je mogoče ogledati tudi na spletni strani Sinagoge. Razstava se bo selila še v Celje, Piran, Radovljico, dogovarjajo se tudi z Ljubljano.