Clint Eastwood danes velja za enega od tistih filmskih režiserjev, ki so mu sile narave radodarno podelile privilegij plodovitega ustvarjanja zavidljivi starosti navkljub. Legenda ameriškega filma pri 88-ih še vedno redno snema filme in v njih tudi igra, s čimer se uvršča v žlahtno skupino "režiserjev starostnikov", kamor v tem desetletju sodijo (ali so sodili) še Woody Allen, Manoel De Oliveira, Alain Resnais, Claude Lanzmann, Robert Redford in še kdo.
Britanski režiser Peter Greenaway je nekoč rekel, da ima vsak režiser v svoji karieri zgolj kratko obdobje, v katerem udejanja svoj ustvarjalni vrhunec, a pri Eastwoodu se je vedno zdelo, da zanj to pravilo ne velja. Vse od njegovih ikoničnih igralskih vlog v vesternih Sergia Leoneja v 60-ih, franšizi Umazani Harry v 70-ih, do režiserskih podvigov v hollywoodskih klasikih, kot so Nepovratno (1992), Najini mostovi (1995), Punčka za milijon dolarjev (2004), Pisma z Iwo Jime (2006) do Gran Torina (2009), je seznam njegovih mojstrovin tako dolg, da smo Eastwooda vsa ta desetletja dojemali kot enega od temeljnih kamnov hollywoodskega filma.
Njegov novi film Tihotapec pa vseeno kaže na to, da Eastwood pri zavidljivi starosti vendarle nekoliko precenjuje svojo trenutno avtorsko in igralsko moč. Američan v tokratnem filmu igra 90-letnega veterana korejske vojne, ki se zaradi finančne obubožanosti sooča z izobčenostjo svoje družine. Da bi popravil svoje finančno stanje, nekega dne sprejme sumljivo ponudbo za delo, ki vključuje prevoz neznanega tovora z enega mesta na drugega. Ko za opravljeno delo prejme bogato plačilo, se odloči, da bo prevažanje nadaljeval, a ga to popelje v srž mehiškega kriminalnega podzemlja.
Ko Eastwoodov lik v filmu izreče stavek "jaz samo vozim", s tem vzbudi jasno referenco na linijo filmov o voznikih, vpetih v tihotapske in kriminalne posle, kot so denimo tisti v Clouzotovem Plačilu za strah (1953), Refnovem Vozi! (2001) ali Wrightovem Vozniku (2017). Tihotapec s tega izhodišča izpelje še eno, mnogo bolj aktualno pripovedno premiso, namreč vprašanje morale v dobi recesijske stiske – pomislimo denimo na Sheridanovega Za vsako ceno (2016). Že te vzporednice same iz Tihotapca naredijo za dokaj izrabljeno pripoved.
Eastwood se ne znajde tako dobro v koži lika, ki je po naravi prijazen in dobrovoljen
