Že spet oziroma še vedno smo v Neaplju, na terenu, ki ga pisateljica s psevdonimom Elena Ferrante popolnoma obvladuje. A se tokrat gibljemo v nasprotni smeri Neapeljskega cikla. Tam začnemo v sivem, mračnem, delavskem Neaplju in potem sledimo poti Elene in Line gor in dol, sem in tja po mestu in proč od njega. Elena se rodi v stanovanju brez knjig in se počasi počasi prebija v intelektualna okolja, med univerzitetno izobražene humaniste, med ljudi, ki berejo in pišejo članke in knjige in se pogovarjajo o družbenih problemih. Je intelektualka prve generacije skratka.
Protagonistka Zlaganega življenja odraslih, najstnica Giovanna, je intelektualka druge generacije, rojena in vzgojena v profesorski družini, ki ne goji stika z očetovim izvornim nizkim okoljem. Ampak nekega dne njeno varno, srečno, neomadeževano odraščanje preseka prestrežena očetova izjava: "Puberteta nima nič s tem. Vittorii postaja podoba." Zlagano življenje odraslih postane tako iskanje odgovora na vprašanje, kaj pomeni postati podobna očetovi sestri, ki je ostala tam, od koder je on odšel, in personificira vse, od česar oziroma zaradi česar je odšel. Vittoriia pooseblja socialno dno, še bolj pa tisto, kar je potisnjeno na dno, potlačeno, zamolčano. Ne le revščino, fizično delo oziroma brezposelnost, temveč tudi nerazumnost, strast, neizživetost, vse tisto skratka, česar otrok doslej ni videl. Ampak ko Giovanna enkrat odpre oči za te reči, jih več ne more zapreti. Ko začne Giovanna gledati svet skozi Vittoriine oči, vidi zamolčano in skrito tudi v svojem okolju. Domine se začnejo podirati, njen varni dom se začne rušiti. Po tem, ko jo razočarata najprej starša in potem še teta, ko ne more več zaupati njihovim izbiram, poišče novi svetilnik. Poišče mladega intelektualca iz delavskega okolja, ki se je prebil v intelektualni vrh, tako kot v Neapeljskem ciklu Nino, in v katerega projicira vse svoje upe in želje. Na koncu Zlaganega življenja odraslih se Giovanna svojemu idolu, svojemu guruju Robertu odpove, v svet odraslih oziroma vsaj v svet spolnosti kot znamenja odraslosti stopi namerno neidealno, neromantično, nezaljubljeno. Brez iluzij, se zdi, ampak tudi brez laži.
Zlagano življenje odraslih je založnik plasiral kot samostojni roman, vendar pa so njegovi junaki oziroma v prvi vrst junakinje zastavljeni tako, da ne bi bili presenečeni nad nadaljevanjem. Giovanno in njeno teto bi Ferrante zlahka sukala tako, kot je prej Eleno in Lino, ki v marsičem spominja na Vittorio. In če bi bil to prvi del večje enote, bi mu zlahka nadeli tudi posebno ime - po zgledu naslovov iz Neapeljskega cikla bi to lahko bila Zgodba o ukradeni zapestnici. Ta svetleči se predmet mračnega poželenja v romanu dramatično prehaja med zaljubljenimi ali ljubljenimi ženskami in zaljubljenimi, prevarantskimi in tatinskimi moškimi, dokler Giovanna ne sklene pretrgati te pogubne verige.
Kot se po eni strani torej zdi, da bi se Giovannina zgodba zlahka nadaljevala v naslednji knjigi, je po drugi strani boljše, da bi ostala samo tam, kjer je. Konflikt Zlaganega življenja odraslih je na prvi pogled konflikt med nizkim in visokim, med nerazumnim in intelektualnim, revnim in bogatim ... Ampak tudi najstnikom oziroma najstnicam, ki niso razpete med tako različna okolja in ljudi, se zgodi enako. Tudi če ostanejo samo v svojem okolju, se jim zdi prej varen svet nenadoma varljiv in zlagan. Takšnemu uzrtju sveta pod gladko površino pač rečemo odraščanje in to je najprej roman o odraščanju.
In odraščanje je, tako kot Neapelj, tisti teren, ki ga Elena Ferrante najbolje obvlada. V prvem in drugem delu Neapeljskega cikla, v Genialni prijateljici in O novem priimku, se ne zdi nič pretirano. Ko gre za mlade punce, je najbolj prepričljiva. Gotovo zato, ker je to najbolj dramatično človeško obdobje. Obdobje, v katerem vse dojemamo bolj usodno, bolj tragično, bolj zares. V tem obdobju je svet skratka takšen, kot mora biti v popularni literaturi: pomenljiv, poln obratov, spoznanj, emocij ... Če ostane takšen tudi v knjigah, v katerih so junakinje odrasle, (p)ostanejo knjige manj prepričljive, bolj plehke, v bistvu trivialne.
Po tem, ko prebereš, požreš Neapeljski cikel, imaš ob naslednji knjigi tako ali tako podoben občutek kot prej ali slej pri vseh popularnih avtorjih - občutek izgube. Ampak v Zlaganem življenju odraslih je izguba še znosna.
Neapeljski cikel in še prej Dneve zavrženosti je izvrstno prevedla Anita Jadrič, pri Zlaganem življenju odraslih pa je delo enako dobro opravila Daša Perme Jurjavčič.
Umreti v življenju tistih, brez katerih ne moremo živeti
"Esej je obravnaval kesanje. Temu je večkrat rekel urjenje v zbadanju vesti, s šivanko in nitjo jo prebodemo kakor blago, kadar si šivamo obleko. Poslušala sem ga, govoril je z glasom, ki me je v preteklosti očaral. Znova me je zapeljal - pri njem doma sem, med njegovimi knjigami, tisto je njegova pisalna miza, skupaj obedujeva, pripoveduje mi o svojem delu -, čutila sem, da me potrebuje, natanko tako, kot sem si želela.
Po večerji mi je dal zapestnico, toda to je storil tako, kot bi mi dal zobno kremo, brisačo, in še vedno ni niti omenil Giuliane, zdelo se je, kot bi jo izbrisal iz svojega življenja. Tudi jaz sem se poskušala tako vesti, a nisem zmogla, misel na Vittoriino krščenko mi ni dala miru. Še bolje od njega sem vedela, v kakšnem duševnem in telesnem stanju je, daleč stran od tega lepega mesta, daleč stran od tega stanovanja, dlje, dlje, dlje, na obrobju Neaplja, v sivem stanovanju s fotografijo Enza v uniformi. Pa vendar sva bili še nekaj ur prej skupaj v tej sobi, videla sem jo v kopalnici, medtem ko si je sušila lase in prikrivala svoje tegobe pred ogledalom, medtem ko je sedela ob njem v restavraciji, medtem ko se je v postelji prižemala k njemu. Je mogoče, da jo zdaj dojemava kot mrtvo in sem jaz tam, nje pa ni več? Je tako lahko - sem pomislila - umreti v življenju prav tistih ljudi, brez katerih ne moremo živeti?"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
