(RECENZIJA KNJIGE) Vrnitev v razred

Didier Eribon (1953) je ugleden francoski filozof in sociolog, profesor na Univerzi v Amiensu. Najbolj znan je kot mislec gejevskega vprašanja (njegova knjiga Reflexions sur la question gay iz leta 1999 je ena najpomembnejših referenc za to področje) in kot biograf Michela Foucaulta. Vrnitev v Reims je izšla leta 2009, klasificirana je kot avtobiografija, napisana v hibridnem žanru med leposlovjem, esejistiko in teorijo.

Eribon se je ob smrti očeta - simbolno mesto za prelome - začel vračati k ljudem in okolju, iz katerega je zrasel in s katerim je v trenutku, ko je izstopil, povsem prekinil stike. Duhovi njegove preteklosti "so vzniknili tik po smrti tistega, ki je zame gotovo predstavljal nekakšen negativen družbeni model, kontrapunkt delu, ki sem ga opravil, da bi se iznašel", zapiše na začetku knjige. To delo na sebi je bilo pri Eribonu delo na odkrivanju in razkrivanju spolne identitete, hkrati pa je želja po sprejemanju in afirmaciji homoseksualnosti na njegovi osebni poti sovpadla s prikrivanjem družbenega razreda. "Lahko bi rekel: po eni stani sem postajal, kar sem bil, po drugi pa zavračal, kar bi moral biti. Pri meni sta obe delovanji šli z roko v roki." Opaža, da sodobni politični konteksti celo spodbujajo preučevanje vzpostavljanja inferioriziranega subjekta, kadar je govor o seksualnosti, obravnava ljudsko-delavskega družbenega izvora pa ne uživa podpore.

"Družbena vez" namesto "razrednega boja"

Na vprašanje o tem, zakaj se je sam odrekel svojemu razredu, Eribon odgovarja z vzporedno širšo družbeno linijo - skozi pretresljivo družinsko kroniko izriše spremembe delavskega razreda, samorazumevanja delavskega razreda in spremembe njegovih zastopnikov. Vzpostavi lok od časov deklarativno ponosnih delavcev in kmetov, ki so še vedeli, kaj je razredni boj, in so volili komunistično stranko, preko zmage Françoisa Mitteranda, ki je bila poraz levice oziroma vsaj poraz levice, kakršna je nekoč kolektivizirala in reprezentirala delavski razred, do zatekanja delavcev k Nacionalni fronti Marine Le Pen. Opazuje, kako iz političnih diskurzov izginjajo "razredi" in razredna razmerja in kako višji razred nižjemu pridiga o dobrobitih "družbene vezi" in o dobrobitih "nujne" ekonomske regulacije in prav tako "nujne" razgradnje socialne države.

Zakaj šola in kultura nista za delavce?

Ko govori o svojem "povzpetništvu", izvrstno analizira zlasti mehanizem razrednega podrejanja skozi šolski sistem. Izločitev iz šolanja se pogosto zgodi s samoizločitvijo in z zagovorom samoizločitve, kot da gre za lastno izbiro, pravi. "Nadaljevaje šolanja je za tiste druge, 'ki imajo denar', ti pa niso po naključju tisti, ki jim je 'šola všeč'. Polje možnosti - in celo polje enostavno predstavljivih možnosti, kaj šele uresničljivih - je tesno razmejeno z razrednim položajem. Kakor da bi med družbenimi razredi obstajala skoraj popolna neprepustljivost." Posebno dragocen se zdi tudi njegov uvid o konstituiranju višjih razredov skozi kulturno vzgojo. Dostop do kulture, dojete kot "brezinteresne", imajo samo privilegirani. "Zanimanje za umetnost ali književnost vselej prispeva, zavestno ali ne, k definiranju samega sebe kot nekoga, ki je več vreden /.../ Kolikokrat sem v svojem poznejšem življenju 'kultivirane' osebe ob obisku kake razstave, koncerta ali operne predstave dognal, kako zelo očitno je, da ljudje, ki se predajajo 'najvišjim' kulturnim praksam, iz teh dejavnosti črpajo neke vrste samozadovoljstvo in občutek večvrednosti," zapiše avtor.

Ali delavski razred (lahko) bere knjige o delavskem razredu?

Eribon se zaveda, da njegov način pisanja predpostavlja oddaljenost od okolij in ljudi, ki jih opisuje. "Prav tako vem, da je zelo malo verjetno, da bodo ti ljudje njeni bralci. Redko govorimo o delavskih okoljih, toda kadar o njih govorimo, govorimo največkrat zato, ker smo iz njih izstopili, da to povemo in da povemo, da smo zunaj srečni, s čimer ponovno vzpostavimo družbeno nelegitimnost ljudi, o katerih govorimo."

Vendar pa je Eribonov slog - vsaj v kontekstu družboslovnih in humanističnih študij - komunikativen. Ne vem, ali je razumljivost, tudi ko gre za razlage kompleksnih konceptov, njegova naravna lega ali pa jo je moral šele razviti. V vsakem primeru se zdi to pravo sredstvo za prenos sporočila njegovega dela. Znano je, da so sporočila desnice bližja slabo izobraženemu razredu tudi zato, ker so miselno in retorično enostavna oziroma ker poenostavljajo, ignorirajo kompleksnost. A Eribon je razumljiv, ne da bi osiromašil misel. Če bi se čisto malo potrudili, bi lahko to knjigo prebrali in razumeli tudi njegovi zapuščeni bližnji v Reimsu.

Avtor seveda ve, da ni mogoče zares iti nazaj, da pa lahko, kot pravi Raymon Williams, pridemo domov tako, da izmerimo razdaljo do doma.

Francoski val - kaj pa slovenski?

Vrnitev v Reims zelo pogosto primerjajo z romanom Opraviti z Eddyjem skoraj štiri desetletja mlajšega Édouarda Louisa. Tudi Louisu je prestižna humanistična izobrazba s pripadajočimi družbenimi privilegiji omogočila videti socialne razmere, ki jim je kot postajajoči homoseksualec ubežal, in ga je hkrati oddaljila od njih. Tudi on lucidno in z empatijo razkrinkava samoslepila delavskega razreda in prevare, s katerimi s tem razredom opravita srednji in višji sloj. Esejistični roman Opraviti z Eddyjem (Beletrina) je v slovenščini izšel leta 2020, istega leta smo dobili tudi roman Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi (Litera). V njem je namesto manjšinske spolne identitete protagonista izpostavljena rasna identiteta, popolna nemožnost delavskega razreda, da bi zapustil mesto, ki mu ga je določil vladajoči razred, pa je enaka.

V recenziji romana, objavljeni v Večeru, sem zapisala, da se ob tem francoskem valu bralka/bralec mora vprašati, kako je s "položajem delavskega razreda" v sodobni slovenski literaturi, in da mora ugotoviti, da ne najbolje. Sodobnost se je sicer dobro znašla v romanih, ampak bolj sodobnost tajkunov, politikov in politikantov, novinarjev, umetnikov in boemov; fizikalcev in tistih, ki niti to več niso, pa nam ni izpisala. Leta 2020 je izšel kratki roman Boruta Goloba Šala (Litera), ki izpiše tranzicijo fizičnih delavcev od konca osemdesetih let do konca prvega desetletja novega stoletja. Njegov portret delavskega razreda je popis načinov pohabljanja in samopohabljanja, in čeprav se zdi, da smo prišli v galeriji (avto)destruktivnosti do konca že konec osemdesetih, nas vsakič znova čaka še en decrescendo, še en ultimativni nižaj.

Pred kratkim, povsem sočasno z Vrnitvijo v Reims, je izšla knjiga Dijane Matković Zakaj ne pišem? (Cankarjeva založba). Eribon in Louis sta med njenimi osrednjimi referencami, njen navdih in zatočišče. Tudi s pomočjo njune zgodbe, zgodbe gejev iz proletarskega in provincialnega okolja, ki sta se dokopala do humanistične izobrazbe, ugleda sebe, ki je v svet humanističnih izobražencev in umetnikov vstopila iz proletarskega, provincialnega in devastiranega okolja, in to kot potomka priseljencev. Njena teza je, da se kopja družbenih razmerij najbolj lomijo na hrbtih pripadnikov (spolnih, nacionalnih, rasnih …) manjšin iz delavskega razreda, tistih, ki so na družbeni lestvici še nižje od generalnega nižjega razreda. Distinkcijo s prebojno knjigo, ki je zares pripeljala narodne manjšine v sodobno slovensko literaturo, Čefurji raus! Gorana Vojnovića, je vzpostavila prav na fronti razslojevanja: Vojnović izriše razmerje med nacionalno večino in manjšino, prezre ali vsaj ne eksplicira pa, da je manjšina tudi socialno podrejena, da je to inferioren razred odsluženih delavcev. In da njegovi đorđići ne samo zaradi sistemskega rasizma, temveč zaradi sistemske tlačitve nižjih razredov, sistemskega molka o razrednem boju in sistemskega ukinjanja socialne države nimajo prav nobenih šans, da bi se rešili.

Signifikantno je, da je tudi Dijana Matković svojo zgodbo izrekla v formi esejističnega romana, njena pisava vznika iz spominov, dnevnika, publicističnih zapisov, iz avtobiografije in sociološke analize. Zdi se, da je resnico razrednega boja mogoče izreči samo tako, da dobesedno izrekaš razredni boj. Pomenljivo pa je tudi, kdaj se je to zgodilo. Zdi se, da prejšnje generacije literatov, humanistov, družboslovcev te resnice niso izrekale, ker niso imele potrebe, da bi jo - ker je niso občutile. Kot zapiše v spremni besedi k Vrnitvi v Reims Bogdan Lešnik, "on /Eribon/ je izdal delavski razred; pri meni je z razredi opravil socializem". Tudi mlajši, a dovolj stari, da so v socializmu šli skozi vsaj obvezno šolanje, ne vedo, kaj zares pomeni prebiti se iz delavskega razreda, četudi so zares prišli od tam. Ali vedo vsaj manj, ker je socializem nekaj vendarle opravil. Generacije, ki so šle skozi ideološke aparate v novem kapitalističnem svetu, znajo in zmorejo spregovoriti o tem. Zdaj je njihov čas, torej je zdaj čas za to, da tudi pri nas začnemo spet govoriti o razredih in o razrednem boju.

Univerzalne (avto)biografije

Obstajajo avtobiografski ali biografski spisi, ki so, čeprav niso fikcija, čeprav torej ne govorijo o splošnem, temveč o posameznem in konkretnem - tako univerzalni, da spregovorijo o vseh in vsem. Zame je takšna na primer Handkejeva Žalost onkraj sanj, biografija pisateljeve mame, ki jo je napisal v tednih po njeni smrti. Zdaj dajem na seznam, na katerem je tudi že Opraviti z Eddyjem, še Vrnitev v Reims. Ta vrnitev moškega, geja, filozofa, je vrnitev (nas) vseh.

Vrnitev v Reims je odlično prevedel Iztok Ilc. Didier Eribon pride na letošnjo Fabulo (kamor bi bil pred dvema letoma, če ne bi prišla pandemija, prišel tudi Édouard Louis). Prvotni termin za pogovor z Eribonom je bil 16. marec, a je prestavljen na drugo polovico aprila.