(RECENZIJA KNJIGE) Razblinjene švicarske sanje

Razprava o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Slovenije, predvsem v njenih ekonomskih in političnih vidikih, je tema, ki je na vsakem koraku prežeta z ideologijo. Gre za večno zgodbo o levih proti desnim, o socializmu proti kapitalizmu, delavcem proti bankam, in ko se strasti razvnamejo – tudi o partizanih proti domobrancem. Vloga dobre družboslovne literature bi v izhodišču morala biti prav ta, da razbija ta vozel pristranskosti ter s skrbnim opiranjem na trdna dejstva ponuja bolj kompleksno, celovito in kredibilno sliko neke tematike.

Založba /*cf je na slovenski knjižni trg poslala izvrsten primer takšne monografije. Knjiga, naslovljena Iz socializma v periferni kapitalizem, je prva avtorska knjiga Ane Podvršič in je rezultat njenega dolgoletnega dela, najprej kot mlade raziskovalke na Univerzi v Ljubljani, plod česar je bila istoimenska doktorska disertacija, nato pa še raziskovalnega dela na Univerzi v Gradcu. S to knjigo je Ana Podvršič želela ponuditi prvo sistematično študijo, v kateri bi razvoj slovenske države, predvsem z vidika njenega gospodarstva, analizirala skozi prizmo njene vpetosti v mednarodne odnose. Avtorica je tako sestavila prepričljivo vzročno-posledično sosledje, ki predstavlja kronološki pregled politik, ukrepov in predvsem vseh vrst turbulenc, ki so prizadele slovensko ekonomijo vse od 60-ih let minulega stoletja pa do covidnega obdobja. Avtorica v ospredje postavi dve veliki krizi v zgodovini naše države, ki tudi strukturirata knjigo v dva ločena dela – najprej tista v Jugoslaviji v 80-ih letih in pa svetovna gospodarska kriza med letoma 2008 in 2013. Prav to sta po avtoričinem mnenju tista ključna dogodka, preko katerih se je razgalil – in tudi poglobil – celoten mehanizem odnosov med Slovenijo na eni strani ter svetovnim centrom in mednarodnimi institucijami na drugi.

Postopen zdrs v evropsko periferijo

Avtorica vir prvih nestabilnosti locira v Jugoslaviji v zgodnjih 60-ih letih, ko so prišle na dan prve šibkosti razvojnega modela, ki je temeljil na alternativi zahodnemu kapitalizmu. Po izjemnih stopnjah gospodarske rasti in družbenega razvoja v 50-ih letih je sistem z upadom gospodarske rasti in višanjem inflacije zašel v prvo krizo. Leta 1964 je Zveza komunistov Jugoslavije poskušala izboljšati položaj z ukrepi, ki so prinesli prve elemente tržnega liberalizma v sicer teoretično centralnoplanski družbeni sistem. Reforme so takrat koristile predvsem severozahodu Jugoslavije, ki je imel boljši dostop do zahodnih trgov, s čimer so se začele poglabljati regionalne neenakosti in rast zunanjega dolga. Prav to je Jugoslavijo že globoko v obdobju socializma poslalo na pot odvisnosti od centralnih držav svetovnega gospodarstva. Preko krize v 80-ih letih in po posledičnem razpadu skupne države je Slovenija vpetost v mednarodno okolje iskala v času vzpona širših neoliberalnih trendov v svetovnem gospodarstvu. Tisto, kar smo pri nas poznali kot integracije v evropski prostor, so bili v resnici nenehni pritiski Evropske unije, da bi tudi slovensko gospodarstvo postalo odprto (beri: postalo podložno) mednarodnim trgom. Če je v obdobju po osamosvojitvi Slovenija v primerjavi z višjegrajskimi državami našla nekakšno samosvojo, kompromisno pot razvoja in so jo zaradi tega oklicali za zgodbo o uspehu, pa je ob svetovni gospodarski krizi po letu 2008 dokončno začela privzemati periferno vlogo v mednarodnem prostoru. Namesto "druge Švice" smo dobili rast javnega dolga, prekarizacijo trga dela, še odločnejše poglabljanje privatizacije, avtoritarizem varčevanja javnih financ in, še toliko huje, vse opaznejšo odpravo temeljnih demokratičnih vzvodov, ki so ščitili pravice delavcev (na primer prepoved nekaterih referendumov).

Slovenija je s tem postala pravi stroj za izvrševanje navodil mednarodnih institucij, kar se je s covidno krizo zgolj še poglobilo. Kot poudari avtorica, imamo v Sloveniji od leta 2013 morda res gospodarsko rast, a to je rast, ki ima zdaj izrazit značaj perifernih gospodarstev, ki so popolnoma odvisna od gibanj v državah evropskega centra, še posebno v Nemčiji. "Z vsako krizo se je odvisna narava slovenskega gospodarstva dodatno utrdila," zaključi piska.

Vprašanje alternativnega razvoja

Avtorica sicer v knjigi ne more povsem skriti svoje naklonjenosti levemu polu in bralec tu morda večkrat pogreša drugo plat medalje. Ana Podvršič v marksističnem slogu nenehno demonizira neoliberalizem in ga obdaja z avro katastrofičnosti, ne da bi zares ugotovila, da je Slovenija danes kljub vsem težavam razmeroma funkcionalna evropska država. Vseeno je njeno pisanje tako dobro argumentirano, da ji občasnega razkrivanja osebnih preferenc ni zameriti. V središču knjige je vendarle mnogo pomembnejše vprašanje – ali bi Slovenija še vedno lahko šla na pot alternativnega razvojnega modela in se uprla neoliberalnim diktatom evropskega centra? Do teh odgovorov bi se kajpak težko dokopala z držo nevtralne opazovalke. Skratka, gre za izvrstno napisano zgodovinsko analizo, ki bi ji moral dati priložnost vsakdo, ki želi pogledati onkraj prevladujočega mnenjskega in ideološkega diskurza o tej temi.