Tomo Podstenšek je že v romanesknem prvencu Dvigalo pokazal, da vešče postavlja navadne junake v nenavadne okoliščine. Ko se je v zablokiranem dvigalu zniževala raven kisika in večala panika, smo dobili pospešeno in skrajšano verzijo klasičnih del o izjemnih razmerah kot pokazatelju bazične humanosti.
Tudi za izhodišče romana Kar se začne z nasmehom, lahko najdemo klasično referenco, in sicer Kafko. Niti ne slehernik, ampak nekdo, ki se trudi, da bi bil čim manj opazen in učinkovit del družbenega mehanizma (receptor v propadajočem hotelu, ki niti noče najti boljšega dela, četudi bi ga bil spodoben opravljati), po pomoti postane glavni junak. Rekordni zadetek na vseevropskem lotu je bil vplačan na kiosku v neimenovanem mestu - v katerem prodajalke govorijo kleno mariborščino pa tudi opisi sicer drugače imenovanih lokacij, recimo avtosalonov, niso neprepoznavni - in prodajalka z domnevnim fotografskim spominom trdi, da je listek vplačal nihče drug kot on. In ko je enkrat določen in ko je pokazan na televiziji, poti nazaj ni. Zanikanje, bes, umik, nič ne pomaga. Približno tako kot v zgodbah, v katerih zdravi subjekti pristanejo na psihiatriji - ko je izrečena diagnoza, postane vse simptom.
Absurd sreča akcijsko dramo
Ni pomembno, kaj je res, ampak kaj ljudje mislijo
"Realnost vzroka je pravzaprav nepomembna, pomembno je, da je realna posledica. Ni važno, kdo je v resnici naslikal sliko, še manj, kakšna je; če ljudje verjamejo, da je njen avtor znano ime, se bo na dražbi prodala za milijonski znesek, če se razširi prepričanje, da je ponaredek, bo takoj vredna tisočkrat manj. Tako tudi ni pomembno, če sem res zadel na lotu ali ne - pomembno je, da mi bodo ljudje verjeli in da bom našel učinkovit način, kako to njihovo vero unovčiti.
Seveda sem se zavedel, da ne bo enostavno, a imel sem občutek, da nimam česa izgubiti. Hotel sem vsaj poskusiti; začelo me je zanimati, kaj in koliko lahko potegnem iz svojega domnevnega milijonarstva."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
