175 strani obsežna knjiga pravnika, profesorja in doktorja pravnih znanosti Marka Pavlihe ima glavni naslov Onkraj materialističnega prepričanja in potem še podnaslov Duhovna dramila. Grafika na naslovni platnici kaže misleca, ki se mu iz drobne glave širi v vesolje celotno ozvezdje. Ali pa celotno vesolje prihaja v glavo. Valentin Vodnik je svoje Dramilo napisal leta 1795 in pozval Slovence, naj se lotijo dela, saj imajo za to vse pogoje. Pavliha pa nas ne poziva samo k delu, ampak tudi opozarja, da moramo najprej spoznati sebe in potem začnemo misliti in dojemati svet onkraj materialnega sveta in delovati. Na navdihujočo in večkrat prav literarno duhovito knjigo želim opozoriti, čeravno še malo nisem kak poglobljen ezoterični mislec, ne molim, ne meditiram in ne gojim joge ...
Poziv k holizmu (človeku kot vsestranski telesni in duhovni celoti) in boju proti hrematizmu (izrojeni ekonomiji)
Mogoče sem kot pisatelj vseeno tudi sam neke vrste ezoterik, saj je naloga ezoterike, da raziskuje druge vidike, ne le realno videne. Mislim, da je to tudi pisateljeva naloga. Njegovo "duhovno dramilo" k holizmu (človeku kot vsestranski telesni in duhovni celoti) in boju proti hrematizmu (izrojeni ekonomiji) seveda ni več samo Pavlihov glas vpijočega v puščavi. Celo sam imam nekaj znancev, ki se nadvse resno ukvarjajo z duhovnostjo, če omenim samo znance in prijatelje iz najožje okolice, na primer učitelja meditacije in vodjo duhovne šole Vilija Ravnjaka, prijatelja patra Karla Gržana, o katerem piše v predzadnjem eseju tudi Pavliha, na mizi imam ravnokar odprto knjigo Vpogled v azijsko duhovnost Marije Švajncer ... Mednje moram šteti tudi avtorja Duhovnega dramila. Če k temu prištejem številne strokovnjake in znanstvenike, ki jih omenjeni citirajo in v bibliografijah naštevajo, se vrsta samo s slovenskimi razumniki izredno poveča. Ljudi pa, ki vse bolj preučujejo čakre, avre, duhovnost, intuicijo, azijske religije, vede in vere, je, se zdi, tudi okoli nas vsak dan vse več. No, lahko, da so med njimi tudi bolj površni modni "strokovnjaki".
Toda profesor pomorskega prava, nekdanji modri politik, član Galilejeve mednarodne komisije je nekaj posebnega. Predvsem imamo v njem polihistorja tiste vrste, ki na žalost izginjajo v času raznih izoliranih specializacij. Omenjeni dr. Gržan in pisatelj Vinko Möderndorfer sta napisala vsak svojo spremno besedo v Pavlihovo knjigo in Vinko ugotavlja, da je Pavliha "mislec in filozof in pisec". Sam pa bi dodal, da je včasih še občasni aforist, basnopisec, satirični pesnik, če pustimo kajpada ob strani njegovo strokovno literaturo. Pri bralcih so bile dobro sprejete Pritisni na tipko Človek, Svetovni etos in celostna pedagogika, Nismo rojeni le zase, Dvanajst pred dvanajsto ... Njegova vrednost so svežina sloga in humornost, citiranje (in igranje z "všečki") tudi ob težkih ugotovitvah. Za svoje eseje prejme od časa do časa kako nagrado. Predvsem jih objavlja na spletu in v reviji Sodobnost.
Moja generacija, ki je bila vzgajana v času znanstvenega dialektičnega materializma, je na svoji koži skusila, da "materialistično prepričanje" lahko odgovori na nekatera vprašanja, toda še malo ne na vsa, predvsem pa so odgovori enodimenzionalni. V eseju o Galilejevem teleskopu najdemo citat iz pisma, v katerem se veliki fizik in astronom potoži kolegu Keplerju: "Tukaj v Padovi se nahaja najpomembnejši profesor filozofije, ki ga vztrajno prosim, naj pogleda luno in planete skozi moje steklo, vendar trmasto odklanja." To človeško omejeno lastnost dobro poznamo, saj se večina ljudi s svojimi zmotami noče seznaniti, da lahko nestrpno vztrajajo še naprej pri svojih zmotnih prepričanjih in nestrpnosti. Nove "prakse" in razmišljanja si težko utirajo pot. Večinoma se izogibamo paralelnemu razmišljanju, še bolj meditaciji, jogi in tako dalje. Nazorno, tudi laikom dojemljivo, predstavlja Bhagavadgito, Upašinade, Hammapado in kajpada Sveto pismo, ki ga še vedno tiščijo predvsem med krščansko propagando.
V epilogu se sprašuje, kakor večina ljudi, kaj je torej resnica. Citira Seneko, da je resnica neumljiva, Tagore jo je označil za sestro napak, Einstein je menil, da ni elegantna, ampak bodeča; ne prinaša prijateljev, ampak sovražnike, je menil na primer Terencij ... Iskanje resnice je vrvohodstvo in je proces. K tem definicijam nas onkraj le materialističnega prepričanja poziva Pavlihova knjiga, ki je knjiga esejev, nehote pa je tudi učbenik in duhovni vademekum.
Ima pa vendar slabo lastnost. Ko jo odložiš, se zaveš, da bi moral začeti brati še enkrat.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
