Začelo se je leta 1998 s skupino treh mladih slikarjev, Aleksijem Kobalom, Silvestrom Plotajsom - Sicoejem in Jurijem Kalanom, ki jim je bila skupna klasična slika, upodobljena z močnimi in barvitimi oljnimi barvami.
Kobal, Sicoe in Kalan so skupini nadeli ime Wild at Heart (Divji v srcu, 1990), po kultnem filmu režiserja Davida Lyncha. Prvo razstavo so pripravili v galeriji Equrna, ki je bila v tistem času registrirana kot trajna delovna skupnost - "priložnost za mlade umetnike". V želji, da skupina slikarjev ne bi bila monotona, so k vsaki naslednji razstavi povabili novega avtorja. Tako so leta 2002 k sodelovanju povabili slikarja Gregorja Kokalja, kasneje kiparja Mirka Bratuša, pred dvema letoma se jim je pridružil še slikar Matej Čepin. Tokrat se predstavljajo z novo razstavo v Kvartirni hiši v Celju, pomenljivo naslovljeno z Zakaj imaš tako velike oči? Trojici KSK in Čepinu se zdaj pridružuje še slikar - nestor Živko Marušič.
Skupna nit vsem petim je oljna slika z zgodbo in izrazito močno barvno tonaliteto. Kot pravi kuratorka Nina Jeza, Artists Poor's, Sicoe, Kobal in Kalan slikajo izključno z oljnimi barvami, Čepin k olju dodaja tudi smolo, Marušič pa poleg olja primeša še barvne pigmente in vosek. Skupino umetnikov povezuje predvsem dejstvo, da so freelancerji, v času Jugoslavije so bili še tako imenovani svobodni umetniki - kar v resnici še zmeraj najbolj ustrezno opiše tisto, kar so in delajo -, danes pa so "le še" samozaposleni v kulturi, po ministrstvu za kulturo zreducirani do produkcijskih fenomenov, kar pomeni, da je njihovo preživetje odvisno izključno in le od njihove umetnosti. To v našem prostoru nikakor ni lahka naloga, kvečjemu je borba za obstanek in preživetje, divjanje s časom in srcem. Do zadnjega diha, bi rekli, tudi upoštevajoč dejstvo, da ta "sveti poklic" opravlja vsak od njih že skoraj 30 let, tokrat pridruženi Marušič pa pol stoletja.
Divji v srcu so neformalna umetniška skupina, kar pomeni, da delujejo sicer samostojno, vsak zase, a se vsakih nekaj let na ogled postavijo tudi družno, v slogi močnejši. Da pa se skupina ne ponavlja in da v resnici ostaja zvesta lastnemu imenu, k sodelovanju vsakič pritegnejo še kakega "divjega v srcu". Delujejo torej spontano, čeprav usmerjeno, saj glavno sporočilo njihovega kreativnega naboja predstavlja klasično slikarstvo. Živko Marušič je, denimo, že leta 1998, ko se je v Sloveniji pojavil močan val konceptualnih umetnikov, v Moderni galeriji opozarjal s samostojno razstavo Slika je mrtva - Naj živi slika! Bojazen, da bo klasično slikarstvo šlo v pozabo, seveda ni od včeraj. A Kobal, Kalan, Sicoe, Čepin in Marušič vztrajajo pri klasični sliki na dvodimenzionalni podlagi. Formativno tako ostajajo zvesti klasiki, medtem ko vsebinsko delujejo sveže, mladostno, igrivo.
Plejada čudaških likov in filmskih prikazni, značilnih za Lynchev filmski svet, je prisotna v slikah Mateja Čepina, ljubitelja Lynchevih filmov, zasledimo pa jo tudi pri Marušiču. Jurij Kalan ustvarja v domačem okolju in v nekakšni nežno popačeni realnosti slika predvsem družinske člane in znance. Je skoraj izključno figuralik; poleg slik namreč izdeluje majhne kipce, karikature ljudi ... Redni upodobljenci pa so tudi pujsa Oli in psička Sora ter Žiga, njegovi hišni ljubljenčki. Silvester Plotajs - Sicoe je spet popolnoma samosvoj v slikarski maniri, blizu so mu nemški ekspresionisti. Njegove slike so barvno zelo močne, prevladujejo predvsem topli toni, kar jih naredi vesele, zabavne, velikokrat pa so z uporabo risarskih figur in dodanim napisom ali naslovom celo provokativne. Aleksij Kobal v klasični tehniki deluje izrazito vizionarsko, njegove figure so s površine slike izginile, ostali sta le krajina in arhitektura, ki tudi delujeta zelo futuristično, fantazijsko.
Čutna, emocionalna, divjaška, predvsem pa srčna in docela iracionalna razstava. Po meri hektičnih preteklih skorajda dveh let
Divji v srcu so razstavo v Ljubljani in kasneje v Mariboru poimenovali Poglej lisjaku v oči. Tokrat se predstavljajo v Celju, ob tem pa se sprašujejo - najprej sebe, nato pa še publiko: Zakaj imaš tako velike oči? Gre za znano vprašanje iz Grimmove pravljice o Rdeči kapici, ki ga ta postavi v postelji ležeči babici, ob tem pa ne ve, da je tisto pod odejo preoblečeni volk, ki je pravkar snedel njeno babico. Volk v 21. stoletju lahko na vprašanje le lakonsko pomežikne z očesom in odvrne: "Ker te je strah."
Čutna, emocionalna, divjaška, predvsem pa srčna in docela iracionalna razstava. Po meri hektičnih preteklih skorajda dveh let.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
