Predstavitev monografije z dr. Vlasto Stavbar in Primožem Premzlom
Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor je bila v sredo popoldan polna, kot je po navadi tudi ob predstavitvah drugih knjig, ki jih izdaja Umetniški kabinet Primož Premzl. Le da je tokrat vsebina knjige samonanašalna tako rekoč. Knjiga ni življenjsko delo Primoža Premzla, je pa v njem zbrano njegovo življenjsko delo. Oziroma samo del življenjskega dela, reprezentativni avtorski izbor iz zbirke, v kateri je več kot 20.000 enot. "Po obsegu in vsebini prekaša marsikatero muzejsko in knjižnično zbirko," je rekla moderatorka pogovora dr. Vlasta Stavbar, vodja Enote za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice Maribor.
Knjigo uvede zbirateljev osebni zapis Zbirateljstvo kot način življenja. V njem se Primož Premzl spomni etap tega hobija, ki je prešel v profesijo, od otroškega zbiranja sličic, osnovno- in srednješolskega filatelističnega in numizmatičnega navdušenja preko sredine osemdesetih let, ko je začel resno zbirati drugo gradivo. Na predstavitvi je Premzl obudil nekaj prigod in sklenil, da "naključij ni. Velika umetnost je biti pravi trenutek na pravem mestu." Pa naj bo to na antikvarnih sejmih v nemškem kulturnem prostoru, ki jih je intenzivno obiskoval, ali v neki vikendici nad Šmarjem pri Jelšah, kjer se je pod desetletnim prahom skrivala zapuščino dr. Radovana Brenčiča, intendanta mariborskega gledališča v tridesetih letih preteklega stoletja. Ali pa na podstrešju hiše na Gorkega 20 v Mariboru, kjer je našel dokument, ki ga je Rudolf Maister podpisal usodnega 23. novembra 1918.
Zbirka in knjiga sta razdeljeni na dvanajst enot. Enajstih jih je na papirju. Začne se z Zemljevidi in načrti, nadaljuje z Vedutami, Fotogafijami, Razglednicami, Plakati in drobnimi tiski, Knjigam in publikacijami, Zbirko tipkopisov in rokopisov Jožeta Curka, Filatelijo, Osebnostmi, Slovenskim narodnim gledališčem Maribor ter Telovadnima društvoma Sokol in Orel. Dvanajsta enota je nepapirna, gre za Steklovino, porcelan, keramiko ter ulične tabli(ic)e in izveske za javno rabo. Po virih in literaturi je na koncu še preglednica osebnih imen.
Vsaka od enot - poglavij je uvedena s historično umestitvijo, sledijo pa izbrani primerki iz zbirke s kratkimi, a polnimi spremnimi zapisi s ključnimi podatki. Nemogoče bi bilo našteti vse izpostavljene enote zbirke, in vse so seveda raritete, zato samo nekaj poudarkov. Med zemljevidi se najde načrt nemške vojske za bombardiranje Maribora aprila 1941. Čeprav so na koncu bombardirali samo Beograd, so imeli pripravljene tudi drugačne scenarije. S tem virom slovensko zgodovinopisje doslej ni razpolagalo. Vedute so zbirateljeva "verjetno najljubša tema", ki se je realizirala tudi že v mnogih dragocenih knjižnih izdajah. V Premzlovi fotografski zbirki - in tudi v knjigi - je posebna pozornost posvečena trem mariborskim fotografom, Heinrichu Krapku, Ferdinandu Weitzingerju in Franzu Erbnu, ki je med drugim fotografsko spremljal gradnjo državnega, se pravi zdaj Glavnega mostu med letoma 1909 in 1913. V zbirki so tudi zanimivi plakati vse od konca 19. stoletja in Premzl je povedal, kako malo je ohranjenih, saj so v nasprotju z drugim materialom na papirju seveda bili izpostavljeni eksteriernim vplivom. Njegova zbirka pa je ne le primerljiva z zbirkami, ki jih imajo institucije, temveč jo tudi hrani po najvišjih varnostnih standardih, "v ognjevarni omari iz Primata".
Med nepapirnimi enotami omenimo morda najbolj nenavadno: majolike, steklovino iz pohorskih glažut pa tudi ulične ali hišne tablice bi še pričakovali, "porcelanaste, keramične, medeninaste in pločevinaste ročke za poteg vode v izplakovalnih straniščih" pa najbrž ne.
Prav po zaslugi resnih zasebnih zbiralcev, ki so popolni profesionalci, ob tem pa jih, marsikdaj bolj kot ustanove oziroma zaposlene v ustanovah, žene še posebna strast, se je tudi odnos institucij do zbirateljev vendarle spremenil ali vsaj začel spreminjati. Primož Premzl ima za to brez dvoma veliko zaslug. Sicer pa je postal kot iskalec in poznavalec, ki mu zaupajo tako prodajalci kot potencialni odjemalci, tudi posrednik med antikvariati v tujini in našimi muzejskimi institucijami.
Primož Premzl si želi, da se njegov zbirka ne bi nikoli razdrobila in "da bi v danem trenutku postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine".
Povezovalna nit je strast
Mnogi najdemo smisel življenja v zbiranju majhnih stvari, ki nas obdajajo, ki nas opredeljujejo in razkrivajo naše korenine. To nas bogati, izpolnjuje, navdihuje in osrečuje. Povezovalna nit vsake zbirke pa je strast. Mene odkrivanje preteklosti povezuje z mojimi predniki, brez katerih ne bi mogel početi tega, kar počnem že skoraj štirideset let. Ko sem v dotiku s starožitnimi predmeti, fotografijami, dokumenti ..., imam občutek, da sem v stiku s svojimi predniki in njihovimi sodobniki, ki so te stvari uporabljali. Naše poslanstvo in dolžnost je, da smo nosilci in prenašalci spomina naših prednikov na nove rodove, zato velikokrat slišimo 'Brez poznavanje preteklosti ne bi mogli razumeti sedanjosti in načrtovati prihodnosti' in tudi 'Če že ne vemo, kam gremo, vemo vsaj to, od kod prihajamo'. Poznavanje preteklosti je vrednota in bogastvo že samo po sebi, s spoznanji iz zgodovine pa lahko tudi sprejemamo boljše odločitve za prihodnost. Naše bivanje je zato treba stalno plemenititi s preteklostjo, z vzpostavljanjem povezave z njo. S spoštovanjem tradicije lahko bogatimo svoje življenje in svojo kulturo, na tem pa temelji tudi kulturni turizem, ki ima vedno več pristašev." (Zbirateljstvo kot način življenja)
Evidentiranje zbirke
"Zaradi nenehnega prehajanja od enega založniškega projekta k drugemu in hkratnega sprotnega dopolnjevanja zbirke z dokupovanjem gradiva na antikvarnem trgu mi je doslej preprosto zmanjkalo časa za ukvarjanje z njeno sistematično preglednostjo in evidentiranjem. Pri moji starosti pa je tudi že umestno vprašanje, kdaj je pravi trenutek za to, da se človek loči od svoje zbirke, ki ji je namenil večji del življenja, večino prostega časa in prihrankov. Seveda si želim, da bi jo lahko sam še dolgo dopolnjeval, vendar nihče ne ve, koliko tuzemskega časa mu je še odmerjeno. Prav zato se mi je zdel trenutek pravšnji, da se zbirka postopoma evidentira in - z objavo na spletu - postane javno dostopna."
(Zbirateljstvo kot način življenja)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
