Prepričala ga je slovenska obsedenost s poezijo

Kateri je bil najmočnejši argument za odločitev, da bo Slovenija leta 2022 častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu?
"Po eni, bolj razumski strani je bila to izjemna motiviranost agencije za knjigo in tudi podpora ministrstva za kulturo. Po drugi pa je bila odločilna strast. Pred nekaj leti sem spoznal Aleša Štegra in fasciniral me je njegov strastni odnos do poezije. Skušal sem mu priti do dna in ugotovil sem, da je s poezijo obsedena cela dežela. Tudi sicer sem želel, da bi na sejmu nekaj več pozornosti posvetili poeziji, ker poezija v svetu in morda posebej v Nemčiji nima vloge, ki bi jo morala imeti. Vprašal sem se, zakaj imajo v Sloveniji vsi radi poezijo in zakaj vsi pesnijo. Sinoči smo sedli za naključno izbrano mizo in ugotovili, da sedimo s štirimi pesniki. Bilo je res lepo! Zlasti sem si zapomnil Glorjano Veber."
Predvidevam, da ste prišli preverit, kako napreduje projekt?
"Ne zares. Popolnoma zaupam direktorici agencije za knjigo Renati Zamida in njeni ekipi. Tukaj sem, da bi čim bolje razumel. Moram razumeti, ker moram to 'prodati' svetovni založniški srenji in nemški publiki. Zase moram ugotoviti, kaj je tisto posebno v Sloveniji. Izlet je precej zanimiv, pred dvema dnevoma sem ga začel z večerjo s Slavojem Žižkom. Res je impresiven, ampak ne vem, koliko je slovenski. Danes pa gremo k Ani Roš. Naslednje leto izide njena knjiga pri eminentni založbi Phaidon. (Imajo prav serijo Chefs in jo prodajajo pod sloganom "Phaidon - home to the best chefs in the world", op. p.)"

Denar šteje, pomembna pa je kreativnost

Prizadevanja agencije za knjigo potrebujejo močno finančno in logistično podporo ministrstva za kulturo in celotne vladne infrastrukture, ampak za zdaj ostaja bolj na ravni obljub, se zdi. Ste se pogovarjali tudi na tej ravni?

Darvinistični procesi v založništvu

Je pametno izbrati enega avtorja in ga potiskati v ospredje ali je bolje staviti na ekipo? V nemškem literarnem prostoru je od slovenskih literatov že nekaj časa najbolj prisoten Aleš Šteger, se zdi.
"To so težke odločitve. Pogled od zunaj in notranji pogled iz Slovenije se pogosto razlikujeta, seveda pa bi vsi hoteli biti zraven. Običajno se konča tako, da je delegacija avtorjev precej velika. Saj tudi mora biti, ker ne gre samo za dogajanje na sejmu, branja in predstavitve bodo tudi drugod po Nemčiji. Mediji pa bodo v vsakem primeru izbrali dva ali tri avtorje. In to bodo avtorji, ki so v nemški in mednarodni javnosti že prisotni, ki že imajo prevode. Nesmiselno je pripeljati avtorje, ki še nimajo prevodov. To je neke vrste naravna selekcija, darvinistični proces tako rekoč. Ravno zato je tako pomemben pripravljalni čas. Zdaj je treba poskrbeti za prevode del, ki si to zaslužijo. Vaše priprave so dobre, k vam prihajajo nemški založniki in novinarji. Zakaj tudi novinarji? Šestdeset odstotkov člankov o sejmu se ukvarja s častnimi gosti sejma, o tem se da pisati, vsekakor bolj kot o sami prodaji avtorskih pravic. Mislim, da imate res srečo z agencijo, nekatere države so vzpostavile takšno institucijo šele takrat, ko so bile izbrane za gostjo. Pametno se mi zdi tudi, da boste eno leto prej častna gostja na sejmu knjig za otroke v Bologni. S takšno strategijo te res opazijo."
Ob uspešni "zunanji politiki" imamo, kot gotovo veste, specifične notranje težave. Beremo že še, knjig pa ne kupujemo. In dimenzije našega nekupovanja so res katastrofalne.

Cel svet bere Moj boj

Dolgo smo se spraševali, ali bo elektronska knjiga premagala tiskano. Ampak to vprašanje je danes preseženo, ne?
"To je bilo nujno vprašanje v vsakem intervjuju. Pa sploh ni pomemben medij, pomembna je potreba po zgodbah."
Katero pa je danes pomembno vprašanje oziroma raje, kaj je danes pomemben problem?
"Morda je problem naslanjanje na velika imena. Če kdo s knjigo uspe, mora nujno napisati nadaljevanje in potem še bolj berejo samo tega avtorja. Tako cel svet bere Moj boj Karla Oveja Knausgårda. Pomembno je, da širimo prostor za druge, in zato - ne, predstavitev se ne sme osredotočiti na samo enega avtorja."
Skandinavci so sploh prodorni na svetovnem založniškem trgu. Videti je, da so iznašli formulo?
"Ne vem, ali gre za formulo, vem pa, da imajo Norvežani in Finci zelo prodorne literarne agencije. Zelo veliko denarja so vložili v prevode in promocijo literature. Ob prodoru skandinavskih kriminalk pa je treba upoštevati tudi, da imajo v tem žanru močno tradicijo, pred Larssonom in Nesbojem je bil vendarle svetovno znan že Mankell ... in ker so videli, kako dobri so v tem, so se posebej posvetili žanru. Zares pomembna pa je, kot rečeno, podpora države. Države se zavedajo, da morajo vlagati v gledališče ali film, to se zdijo reprezentativne umetnosti in politiki se lahko fotografirajo na rdečih preprogah, založništvo pa dojemajo kot posel, ki ne potrebuje podpore."
Med svetovnimi uspešnicami skoraj ne najdemo nemških naslovov. Kako to?
"Težko je. Naši newyorški izpostavi agencije za knjigo uspe na ameriški trg prodati okoli 20 naslovov na leto. To ni nič. Samo trije odstotki knjig, ki izidejo v ZDA, so prevodi. Pri vas je delež prevodov 35 odstotkov ali na nekaterih segmentih založništva celo 50 odstotkov. V Nemčiji je zanimanje za prevodno literaturo stabilno in v naslednjih treh letih moramo vsi skupaj delati za to, da se bo usmerilo na slovensko literaturo. Nemški prevod in uspeh na nemškem knjižnem trgu sta lahko tudi referenca za druge prevode.
Knjige vedno nagovarjajo posameznike. Odgovarjajo na eksistencialna vprašanja, od kod prihajam, kje sem, kam grem. Frankfurtski knjižni sejem je dogodek, ki zbere posameznike zato, da bi lahko izmenjali zgodbe in knjige."