
V desetletju po svetovni gospodarski krizi res ni manjkalo filmov, ki so prikazovali razloge za globalni finančni zlom. V množici dokumentarnih in igranih filmov pa je en film vendarle izstopal: film Velika poteza (The Big Short, 2015) je pokazal, da je za izkoreninjenje vzrokov krize treba resnici pogledati neposredno v oči (torej: v kamero) in gledalca nasloviti neposredno, s prebijanjem četrtega zidu, čeprav gre za igrani film. Film Adama McKaya je s tem metaforično povedal, da gre pri tako daljnosežnih finančnih zlorabah, ki segajo v žepe običajnih ljudi, za preprosto preveč pomembno temo, da bi z njo posneli zgolj "običajen film".
O tem, za kako pomemben film gre, najbolje priča dejstvo, da se je še en sloviti režiser, Steven Soderbergh, odločil svoj najnovejši film Pralnica posneti prav v slogu Velike poteze. Film, ki je od minulega tedna dostopen na Netflixu, se začne z nagovorom dveh možakarjev neposredno v kamero, in le kdo ju ne bi prepoznal – gre za Garyja Oldmana in Antonia Banderasa. Igralca sta se vživela v kožo Jürgena Mossacka in Ramóna Fonsece, razvpitih finančnih svetovalcev, ki sta iz davčne oaze v Panami polnih 40 let vodila podjetje, ki je mnogim bogatašem in politikom pomagalo pri izogibanju plačila davkov. Film nam v komičnem tonu prikaže njun stoičen odnos do kršenja zakonov in patološko sposobnost relativiziranja pojma krivde. Na drugi strani te finančne perverznosti je namreč ostalo na tisoče običajnih ljudi, ki so skozi te malverzacije potegnili kratko, ne da bi to zares vedeli – vse dokler ni bilo prepozno. Tak primer v filmu predstavlja Matthew Quirk (David Schwimmer iz Prijateljev), ki zaradi zavarovalniške potegavščine izgubi vse svoje prihranke, ali pa, še toliko bolj, Ellen Martin (Meryl Streep), ki po nesreči na počitnicah ostane brez načrtovane odškodninske premije. Z eno samo razliko: Martinova je zgolj na videz prijazna upokojenka in se po doleteli krivici odloči, da bo začela kar sama raziskovati ozadje teh prevar – to pa jo pripelje vse do Mossacka in Fonsece.
Ogled filma razkrije, zakaj Soderbergh Pralnice ni poslal v redno kino distribucijo, temveč jo je odstopil Netflixu za predvajanje preko spleta oziroma televizije. Čeprav gre za igrani film s kopico slavnih imen – poleg Streepove, Oldmana, Banderasa in Schwimmerja nastopajo še Sharon Stone, James Cromwell, Robert Patrick, Matthias Schoenaerts in Will Forte – je ta še vedno eksperiment. Ne samo zaradi tega, ker se najpomembnejši del filma odvije tako, da nas igralci nagovarjajo neposredno v kamero, niti ne nujno zato, ker Meryl Streep kot glavna zvezda filma praktično nastopi v eni izmed mnogih stranskih vlog, temveč ker je film tudi v pripovednem smislu sestavljen skrajno nenavadno, s povezovanjem bežno povezanih podzgodb, ki si vsaka zase vzamejo odločno preveč časa. Skratka, gre za celovečerec, ki krši praktično vsa uveljavljena pravila komercialnega filmskega pripovedovanja in se s tem tudi sam metaforično (še vedno pa ne čisto zares) upira dominantni logiki denarja v sodobnem svetu.
Duhovit in nenehno presenetljiv poklon malim ljudem, ki so jih politiki in gospodarstveniki pustili na cedilu