Viennale je bil že pod legendarnim prejšnjim festivalskim direktorjem Hansom Hurchom, ki je festival vodil kar dve desetletji, osredotočen predvsem na raznolikost svetovnega filma, glamur filmskih festivalov pa je z ukinitvijo rdeče preproge in festivalskih nagrad odrinil na stranski tir. Po Hurchovi smrti je predlani zazevala velika luknja in pojavilo se je vprašanje, kdo lahko stopi v tako velike čevlje človeka, ki ga je Jane Fonda zaradi karizme in kontrole nad izborom celotnega programa poimenovala "prijazni diktator". Festival je povlekel pogumno potezo in v mesto, ki je rado zazrto v svojo imperialistično preteklost in zaradi tega včasih ne najbolj prijazno do tujcev, pripeljal direktorico, in to iz "tretjega sveta": 41-letno Mehičanko Evo Sangiorgi, ki je bila pred tem ena od gonilnih sil mednarodnega mehiškega filmskega festivala Ficunam in članica več žirij največjih filmskih festivalov na svetu – letos na primer beneške Mostre.
Zategnjeni Dunajčani o čaru Sutjeske
Odločitev se je vsaj s programskega vidika izkazala za dobro, saj je festival v njenem drugem letu vodenja dobil še dodaten borbeni potisk in svetovljansko noto. Na dunajskih platnih so namreč zasvetili: številni filmi ustvarjalcev in ustvarjalk iz "tretjega sveta", kinematografij Južne Amerike, Azije, Afrike; retrospektiva filmov Brazilija gori!, ki se je navezala na eksplozivno politično in ekološko situacijo največje južnoameriške države; retrospektiva partizanskih filmov iz vse Evrope (tudi Jugoslavije), ki jo je v Avstrijskem filmskem muzeju kuriral tudi Slovenec Jurij Meden in bo trajala še vse do začetka decembra; in programski posvetili dvema prelomnima filmarkama, Nemki Angeli Schanelec in Italijanki Cecilii Mangini. In prav to je ustvarilo poseben čar letošnjega festivala: debate v melodičnih latinskoameriških naglasih in pogovore s sicer zategnjenimi Dunajčani o filmski moči Sutjeske na primer.
"Brazilija in Čile še vedno gorita"
Da to še ni popolnoma omehčalo avstrijske prestolnice, je pokazala zaključna podelitev, kjer je večina govorcev brez prisotnosti tolmača govorila nemško, zaključni italijanski film Martin Eden pa je bil predvajan zgolj z nemškimi podnapisi. Tako govorcev ni mogla razumeti in si filma ogledati niti direktorica festivala, ki je tudi v svojem zaključnem govoru izpostavila, da se je treba ozreti navzven, v svet: "Medtem ko mi zaključujemo festival, Brazilija in Čile še vedno gorita." Vsaj zaupanje občinstva in festivala si je Sangiorgijeva s tem zagotovila, saj si je več kot 300 filmov letošnje izvedbe v štirinajstih dneh ogledalo 92.100 ljudi, pogodbo za direktorsko mesto pa so ji podaljšali do leta 2026.
Zmagovalni moskovski ulični psi
Poleg izrazito mednarodnega in emancipirajočega programa je bilo rdeča nit letošnjega festivala tudi prepletanje filmskega dokumenta in fikcije. V tem pogledu se je v program odlično vklopil Oroslan slovenskega režiserja Matjaža Ivanišina. Tudi podeljene nagrade so sledile tej usmeritvi. Nagrada mesta Dunaj za najboljši avstrijski film je tako pripadla filmu Else Kremser in Levina Petra Space Dogs, ki je na zanimiv način skušal zavzeti pasje gledišče moskovskih uličnih psov, iz vrst katerih so prišli prvi živi zemeljski raziskovalci vesolja – tudi legendarna Lajka. Posebno omembo dunajske žirije, ki so jo sestavljali Alexander Charim, Herwig Kempinger in Helga Rössler, pa si je prislužil film Sebastiana Brameshuberja Bewegungen eines nahen Bergs.
Čustvene prekle v povojnem Leningradu
Žirija, izbrana iz vrst bralcev avstrijskega časopisa Standard, je za svojega zmagovalca razglasila film ruskega režiserja Kantemirja Balagova Prekla (Dilda), ki si ga bo mogoče ogledati tudi na prihajajočem Ljubljanskem filmskem festivalu. Dogajanje je postavljeno v povojni Leningrad, ki je ravnokar preživel uničujoče večletno nemško obleganje in v katerem se ljudje po tragediji druge svetovne vojne skušajo znova sestaviti in zaživeti običajno življenje. Med fizičnimi in čustvenimi ruševinami, ranjenci in častniki spremljamo nekdanji vojakinji in medicinski sestri Ijo in Mašo, ki skušata vsaka po svoje po skorajda nečloveških razmerah, odnosih in travmah preteklih let znova najti življenjski smisel. To delata na za nas nerazumljive, mestoma bizarne načine, kot okorni in nerodni čustveni prekli, kakor je poleg postave in vzdevka Ije drugi, bistvenejši pomen naslova filma pojasnil njegov avtor.
Pogled žirafe in časovni predor
Najbolj izrazita odlika filma je igranje s časom – prepletanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v nov filmski čas. In pravo mojstrstvo v tem je izkazala danska filmarka Anna Sofie Hartmann, katere film Žirafa (Giraffe) je na Viennalu prejel priznanje žirije mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci. Kot močni in nasprotujoči si metafori tega nadčasovnega filmskega pogleda je izbrala žirafo s svojim obsežnim pogledom na teritorij pod njo, in predor, ki naj bi povezal s fjordom ločena dela Danske, a mora zato izbrisati celo vrsto hiš in s tem tudi osebnih in družinskih zgodovin tamkajšnjih prebivalcev. Glavna akterka, ki raziskuje in dokumentira to področje, se potaplja v posamične zgodovine in prek svoje lastne intimne pripovedi ter ljubezenske zgodbe subtilno prepleta spomine, vtise in pričakovanja domačinov, ki bodo postali migranti, in poljskih delavcev, ki to že so.
Pozitiv in negativ človeških svetov
Še bolj drznega prepletanja različnih časovnih in bivanjskih dimenzij se je lotil vietnamski filmar Truong Minh Quy v filmu Nhà cây (kar pomeni hišica na drevesu). Z znanstvenofantastičnim zgodbenim okvirjem - kako popotnik z Marsa opazuje iz prihodnosti sedanjo Zemljo - vzpostavi edinstven pogled na sedanjost in preteklost. Sedanjost, v kateri so šele po več desetletjih odkrili očeta in sina, pobegla pred vietnamsko vojno in živeča v hišici na drevesu v džungli. In preteklost plemena, ki je nedavno tega živelo v jamah in so ga prav tako nasilno iztrgali naravi, v sedanji civilizaciji pa čuti nepotešljivo domotožje in nezmožnost zdravega življenja. Avtor vse skupaj preplete s svojo osebno zgodbo gradnje domače hiše in tradicijo vietnamskega plemena, ki preminulim v spomin postavlja lesene hišice. Za ponazoritev razlike med svetovoma živih in mrtvih pa na edinstven in filmsko izjemno močan način uporablja filmski pozitiv in negativ: "Filmski negativ mora umreti, da lahko nastane film."
