Od Vojne zvezd do Sarajeva - paradigmatski tekst generacije, rojene okoli leta 1970

Roman V Elvisovi sobi - eden od petih finalistov za letošnjega kresnika - se zdi najprej nepretenciozna kronika nekega odraščanja konec sedemdesetih, v osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pripovedovalec Jan v kronološkem redu priklicuje podobe in jih spreminja v zgodbe, ki so bile oziroma so v retrospektivi konstitutivne zgodbe njegovega odraščanja. S starostjo se spreminjajo konstelacije, ki so za protagonista primarne, soakterji so sorodniki, prijatelji, sošolci, simpatije, punce, sosedje, sovojaki ...
Ob linearnem branju se zdijo zgodbe in liki arbitrarni, takšni, kot jih naključno naplavi življenje tako rekoč, z razraščanjem romana pa postane jasno, da gre za premišljene izbire, ki zastopajo določene pozicije oziroma igrajo določene vloge. Zasebna zgodovina (časovno brez dvoma sovpada s pisateljevo, nikjer pa ni eksplicitno sklenjen avtobiografski pakt) preraste v kompleksno fresko časa, ki je čas razpadanja države, ideologije in vrednot. Četudi se zdi, da je bilo to obdobje priljubljen objekt obdelav v vseh (umetnostnih) medijih, se ne spomnim, da bi kak roman leta od Titove bolezni in smrti do osamosvojitve zajel tako celovito, z vsemi zunanjimi, zgodovinskimi mejniki (nekatera poglavja so, vsaj v zgledni literarni obliki, izpisana prvič, recimo desetdnevna vojna), hkrati pa to naredi tako nevsiljivo, da se, kot zapisano, javnega in skupnega zavemo šele z zamikom.
Prvotno besedilo Janovega otroštva ni nesrečno. Imel je družino, ki ga je ščitila in spodbujala, imel je dobre prijatelje, v šoli mu je šlo dobro. Poznal je strahove, kot ji pozna vsak otrok, in izgubljal je ljudi, ki jih je imel rad (sošolko, ki je umrla v letalski nesreči na Korziki, ja, tisto punčko iz reklame za Gorenjko, in babico in dedka, ki sta klasična dobra stara starša), vendar vračanje v otroštvo ni vračanje k (izvorni) travmi, ne zdi se kovačičevsko nenehno drezanje v staro rano. Toda ko travma zareže, ko na koncu življenje preseka vojna, se za nazaj zazdi, da je V Elvisovi sobi v veliki meri roman o vojnah. Najprej se bijejo vojne med fanti. Večji, močnejši in agresivnejši se znašajo nad šibkimi, bolj introvertiranimi in priseljenci. In medtem ko fantje prejemajo prve udarce oziroma se prestrašeni izogibajo nasilnežem, se fantazijsko napajajo pri popkulturnih bojevnikih in franšiznih vojnah. Hkrati iz odraslih šepetanj pobirajo drobce o skritih vojnah, agentih, ki se jih je treba bati, in tudi o preteklih priznanih in zamolčanih bojih, ubojih, pomorih. Otroške vojne se razrastejo in razplastijo v preteklost in prihodnost. Ko otroci zrastejo, dobijo zgodbe imena: medvojna razdeljenost, povojni poboji ... In ko zrastejo, postanejo sami vojaki. Jan postane najprej naborniški vojak Jugoslovanske ljudske armade v Strumici v Makedoniji, eden zadnjih. In komaj prav pride domov, se začne domača vojna. Nobena ni nedolžna. Premraženost pri minus dvajset stopinjah v Makedoniji ali prestrašenost v kombiju na Barju med armadnim obstreljevanjem Krima, to je prava vojna. Ampak do spoznanja, da je vse skupaj šlo predaleč, da je vse skupaj resno in tukaj in zdaj, pride šele, ko mladostnega prijatelja Alija zadene krogla v Sarajevu. Fant, ki mu je prvi povedal za Vojno zvezd, ki ga je branil pred nasilneži in ki je prvi poskrbel za njegovo spolno vzgojo z izvodom Starta, je na koncu prva prava žrtev vojne - kot musliman v prostovoljskih enotah je ranjen v Sarajevu. Zaključek romana, v katerem se podoba otroške sobe, zavetnice in priče njihovih skrivnosti, prelije v podobo razrušenega bloka, podobo fanta pa prikrije podoba krvavečega bradatega borca, je presunljiv. Tudi brez Alijeve zgodbe pa roman V Elvisovi sobi implicira, da so bile tudi v miru ves čas prisotne pretekle in prihodnje, realne in virtualne vojne. Da je tudi generacija, ki se je rodila četrt stoletja po vojni in odraščala v času prosperitete, v sebi nevede nosila sled in seme vojn.
Reakcija na zaključno srečanje začetka in konca, otrok z odraslimi, kakršni so postali, je zasnovana po klasični formuli nostalgije in spraševanja, zakaj svet ni mogel ostati tak, kot je bil. Kdor bo hotel, bo nostalgiji dal ideološki predznak, vendar ga Pregljeva pisava ne legitimira. Ne le da je želja po vrnitvi v otroštvo univerzalni narativ ne glede na konkretne okoliščine, ampak bi bilo lahko tudi konkretno razmerje do ideologije v tem romanu zgled razumevajočega, sočutnega, spravnega odnosa, če hočete. A saj zdaj že vemo, da sprava ni mogoča prav zato, ker je nosilci moči nočejo.
V Elvisovi sobi je dober in lep roman in prav gotovo eden paradigmatskih tekstov generacije, rojene okoli leta 1970.