Toneta sem poznal, še preden sem ga spoznal. Kot gimnazijec (mogoče pa še kakšno leto prej) sem v celjskem gledališču gledal odlično predstavo Ščuke pa ni komediografa Toneta Partljiča. Kasneje pa še gostovanje Partljičeve predstave Oskubite jastreba.
Takrat sem prvič slišal za Toneta. Mislim, da sta me ti dve predstavi na nek način zapisali komediji. Samo da takrat tega še nisem vedel. Osebno pa sem se s Tonetom srečal, ko sem bil študent na AGRFT in sem v Slovensko narodno gledališče v Mariboru poslal svojo prvo dramo. In glej ga zlomka! Tone Partljič, ki je bil takrat v mariborskem gledališču dramaturg, se je usedel v avto in se pripeljal v Ljubljano, da bi mlademu avtorju povedal, kaj si misli o njegovi igri. Takšna korektnost do popolnoma neznanega in nerodnega avtorja je bila že v tistem času nenavadna poteza, danes pa se kaj takšnega sploh ne more zgoditi. Dobila sva se v kavarni Slon. Prej se nisva nikoli srečala tako od blizu, iz oči v oči tako rekoč. Tone se je do mene vedel, kot da sva stara prijatelja. Kar se mi je zdelo super in sem se v hipu otresel zadrege, ki sem jo imel pred največjim in najuspešnejšim slovenskim komediografom. Med pogovorom ni bil pokroviteljski, čeprav me je kar naprej hvalil in spodbujal, na koncu pa je le povedal, da igra ni za na oder, ampak naj nikar ne obupam. In nisem. Najbrž tudi zaradi njegovega načina, s katerim mi je znal povedati, da moja igra ni dobra. Mislim, da je to ena izmed njegovih zelo lepih značajskih lastnosti. Tone zna biti prijazen, duhovit, nikoli ni žaljiv, ni vzvišen, predvsem pa je človek, ki vidi najprej dobre reči in šele potem kaj slabega.
Po najinem prvem osebnem srečanju sem se vrgel na branje njegove dramatike in sploh vsega, kar je napisal. Spominjam se, da je v eni od številk takratne Sodobnosti bila objavljena njegova črtica ali novela … Danes je ne bi znal obnoviti, spominjam pa se, da je name naredila močan vtis. Sploh ni bila smešna, napisana je bila z roko pisatelja realista, ki ničesar ne skriva in ničesar ne olepšuje. To je bila zgodba o človeku, ki se zapije do nezavesti in obleži na seniku, kjer zgori … Nisem mogel verjeti, da je pisatelj, ki je duhovit, prijeten človek in še komediograf za povrh, zmožen tako globoko pogledati v tragično človeško dušo. In to je v resnici Tone. Človek in pisatelj. Duhovit in hkrati občutljiv. V njem je groba farsa, ulična komedija in burka, politična satira pa tudi subtilna slika dobrodušnih komedijskih značajev, hkrati pa je v njem skrita krhka duša otroka, polna empatije, ki še vedno hoče prijeti sonce.
Potem sva se skozi dolga leta srečevala kot prijatelja. Ja, tako enostavno gre pri Partljiču. Ko se Tone odloči, da si njegov prijatelj, potem to drži kot pribito. Med nama je to pribito že kakšnih štirideset let. Čeprav nisva skupaj ribarila niti hodila na izlete niti se pretirano družila (po gostilnah pa sploh ne), sem imel vedno občutek, da je Tone moj človek, da se nanj lahko zanesem, da ga lahko vedno poiščem in pokličem na pomoč. Temu pa se najbrž reče prijateljstvo.
V desetletjih, ki so minila od najinega prvega kavarniškega srečanja, sva delovala v gledališču. On je bil direktor in umetniški vodja, jaz svobodnjak, gledališki uličar, ki trka na njegova vrata. Nekajkrat sva sodelovala. Včasih dobro, včasih malo slabše, nikoli pa slabo. Zdelo se mi je, da o gledališču misliva podobno. Všeč so nama bile iste predstave in v njegovem pripovedovanju sem vedno začutil strasten žar ljubezni do odrskih desk, ki pomenijo življenje. Najbrž me je vsa leta s tem žarom tudi malce okuževal.
Kljub temu da je Tone ljubezniv človek, ki nikoli ne užali nikogar in ima spoštljiv odnos do vsakogar, tudi do tistih, ki ne mislijo tako kot on, pa zna v pravih trenutkih pogumno zastaviti svojo besedo. Spomnimo se njegovega nastopa na mariborskih vstajah (davnega leta 2012), ko je podprl protestnike, ki jih je oblast hotela razglasiti za huligane in razbijače, in se je pogumno postavil na stran ljudi ter brez dlake na jeziku povedal, da gre za resno in upravičeno nezadovoljstvo, porojeno iz socialnih stisk. Ljudje so mu bili hvaležni in tudi zaradi tega so se mariborski protesti razširili po vsej Sloveniji. Beseda pisatelja ljudem veliko pomeni. Tone Partljič ni nikoli pozabil, kaj je družbeno poslanstvo in dolžnost pisatelja. Mnogi slovenski pisatelji so to pozabili. Tonetova literatura ni zgolj kabinetno delo, ampak izhaja iz življenja in služi življenju in ljudem. Prav zato je Tone ljudski pisatelj v najbolj žlahtnem pomenu te besede.
Dokler je Tone delal še v gledališču in v slovenskem parlamentu, kjer je edini kdaj pa kdaj rekel tudi kaj v prid kulturi, sem vedno imel občutek, da se mu nekam mudi, da je vedno na odhodu, da vedno nekam teče, da nikoli nima časa. Ko pa je zapustil gledališče, predvsem pa politiko, se je umiril. Začel je intenzivneje pisati prozo, spomine in romane. Mislim, da je to zdaj njegova najbolj prava ljubezen, ki ga resnično osrečuje in izpolnjuje. Moram priznati, da komaj čakam, da dobim v roke novo Tonetovo knjigo. Pesnica, roman o kraju njegove mladosti, se mi zdi daleč najboljši slovenski roman zadnjega časa. Tudi Sabastjan in most je izvrsten roman, pa Pasja ulica in Nebesa pod Pohorjem in še in še … Sami literarni spomeniki njegovi ljubi Štajerski in Mariboru. Zame in za Tonetove zveste bralce so njegove knjige praznik. Pred leti me je peljal na izlet k štajerski Sveti Trojici in po okoliških gričih, tudi na grob pesnika Majcna sva šla. Spoznal sem novega Toneta. Toneta, ki ljubi svoje kraje in o njih pripoveduje, kot da so najlepši in najpomembnejši del življenja in sveta.
Seveda pa ob Tonetu - kot je zapisano: življenje in ljubezen sta dvoedina - stoji njegova zvesta in prva bralka, žena Milka. Brez nje bi bil Tone dolgočasnejši, manj živ, manj gotov v vseh viharjih življenja … mogoče pa ga sploh ne bi bilo. No, kakorkoli že, Milka in Tone sta zakon! K njima grem rad. Bolj rad, kot sem kdajkoli hodil domov. Draga Milka, hvala ti, da čuvaš Toneta, hvala ti, da sta tako super in prima in sploh okej. Zdaj zaključujem tole pisanje … Odpiram Tonetovo knjigo, v katero mi je napisal: Prijatelju Vinku, prijateljsko - Tone. Skoraj gotovo je nekaj podobnega napisal še marsikomu. Vem to. Pisatelji to počnemo. In vedno to zapišemo suvereno in iskreno, kot da pišemo prvič. Jaz pa k njegovemu posvetilu dodajam misel in jo pošiljam v Maribor: Hvala, dragi Tone, draga Milka, da sem lahko malo tudi vajin prijatelj!
Da bi bilo več takih Mariborčanov
Matjaž Kek, selektor slovenske nogometne reprezentance: "Tone je velik ljubitelj in tudi poznavalec fuzbala, kot mu pravi on. Res je, da sva midva zmeraj, kadar sva kontaktirala, manj govorila o kulturi, bolj o fuzbalu. Zaradi svoje politične korektnosti in preteklosti je dostikrat ostal tudi nogometno korekten v svojih izjavah. Vem pa, da mu je izredno 'pasalo' zmeraj, ko je njegov Maribor zmagal in premagal Olimpijo. Klub je spremljal tudi v težkih časih v upravi kluba. Tak, kot je Tone pri vsem, je bil zmeraj tudi pri komentiranju fuzbala. Vedno pozitivno, vedno zanimivo izmenjavanje mnenj. Z družino Partljič pa sem bil povezan že od prej, saj me je njegova žena učila na Osnovni šoli bratov Polančičev zemljepis. V njeni gledališki skupini pa nisem bil. Raje sem ob strani stal in pomagal prinesti ali odnesti kak del scene. Sem pa spremljal Tonetovo delo z amaterskimi gledališčniki. Moji starši so iz Peker ... in s kakim navdušenjem Pekrčani spremljajo to njegovo delo! Tudi naši prijatelji so v njegovi skupini.
Tone kot Tone. Mariborčan. Nič drugega ni treba reči o njem. Problem je edino, da še zdaj stanuje na desnem bregu. Mi, mestjanarji s Krekove, gledamo drugače na tisti rek, da oni z desnega brega hodijo v center mesta samo na fuzbal in v teater. To so si izmislili tisti, ki so z desnega brega. Tone je enostavno Mariborčan.
Želim mu vse dobro, predvsem pa ogromno zdravja v teh težkih časih. Energije ima na pretek, zna skomunicirati vse. V življenju je šel skozi taka in drugačna obdobja. Da bi bilo le še več takih Mariborčanov. Rdečih ali črnih, zelenih ali rumenih."
Ali gre metrski som v podmetalko?
Matej Bogataj, literarni in gledališki kritik: "Vse se je začelo s prepirom v značilnem Tonetovem slogu, ko me je na stopnišču enega od gledališč čez vso premierno publiko nagovoril, da bi lažje prenesel mojo kritiko njegove literature kot ribiških veščin; namignil je na mojo 'poklicno' opombo k njegovemu romanu o ribičiji na Donavi, da metrski som ne gre v podmetalko ali pa vsaj težko. Potem smo to in podobne zagate o(b) ribolovu reševali v praksi in ob dolgih pogovorih med ribolovi in po njih, ob bivanjih na otokih in preživetih dnevih na sladkih vodah, in teh druženj, zabavnih čez vse, je bilo obilo. Zraven sem ga seveda poklicno bral in gledal uprizoritve njegovih iger. Bil sem družinski prijatelj in družili smo se tudi poklicno, Tone je bil izpostavljen oblikovalec gledaliških repertoarjev in kulturne politike in pri tem vedno odprt in dialoški, in danes, ko je teh stikov manj in so bolj površni, zaradi obojestranske prezasedenosti in izginjanja javne sfere, jih seveda pogrešam."
Grobovi in junaki
Petra Vidali, novinarka Večera: "Ali lahko ob Tonetovi osemdesetletnici povem kaj, česar ne bi mogla že kdaj prej? Lahko. Ker je v zadnjih letih ne samo omajal, ampak povsem izničil moje prepričanje, da na stara leta ni mogoče računati na najboljša dela. Zame so Ljudje iz Maribora, ki jih je napisal pri sedeminsedemdesetih, Tonetovo najboljše prozno delo. (Dobro, ob večnih mladinskih črticah.) Pa ne samo to. Zrušil mi je tudi iluzijo, da znam kot poklicna bralka ločiti med resnico in fikcijo. Sploh ne upam priznati, kako zelo sem mu nasedla v Ljudeh iz Maribora in Sebastjanu in mostu. Za oboje, za ovržbo sramotnega starizma in za spoznanje, da me lahko dobra pripoved zapelje čisto tako kot tiste gospe, ki pri Mariji Snežni iščejo grob njegove fiktivne junakinje, sem mu res hvaležna."
Komet na nebu
Melita Forstnerič Hajnšek, novinarka Večera: "Kako fino je bilo, ko je fotrova simca sopihala v prvi prestavi na Vranji Vrh, v tiste klance in ovinke k Tonetu, Milki in Mojci. Na tisti vrh, kjer je bila na eni strani šola, na drugi lovski dom, vmes pa učiteljski blok. Komet na nebu. Tak komet je (bil) tudi Tone tam gori.
Pred pol stoletja je v črtici Literarno opazovanje življenja povedal vse o svoji zgodnji ars poetici: 'Učitelj Kovač, ki so mu v literarni prilogi Večera objavili že dve črtici in malo daljšo, skoraj novelo v literarni reviji v prestolnici, je začel natančno opazovati kot kak literarni detektiv otroke in delavce v tovarni papirja, ki so se popoldne in ob nedeljah spremenili v kmete ... V beležko si je zapisal - naturalizem, Zola, primitivne strasti ...' Ko sem s tem slovenskogoriškim Zolajem hodila po krajih njegovega življenja in literature po desetletjih, se je izkazalo, da so ljudje v teh krajih posvojili Tonetovo literarno resnico, ki je izrinila ono pravo. Kaj hočeš več od življenja in literature? Tone je tudi človek za najtežje trenutke naših življenj, tudi ob slovesih od najljubših je bil nenadomestljiv.
Kot sem že nekje zapisala: zasluži si vse vse hommage in hagiografije tega sveta zdaj in tukaj."
