Filmi, ki obravnavajo starostniške teme, so v iztekajočem se desetletju postali pomemben podžanr evropskega filma. Po zaslugi nagrajenih celovečercev, kot so Ljubezen (Amour, 2012) Michaela Hanekeja, Mladost (Youth, 2015) Paola Sorrentina in 45 let (45 Years, 2015) Andrewa Haigha, so tematike, s katerimi se ubadajo seniorji, na velikem platnu postale neke vrste zrcalo kolektivnih fobij, s katerim se sooča vse hitreje starajoče se prebivalstvo na stari celini. Ob tem smo tudi v Sloveniji dobili primerek tovrstnega filma, ko je Matevž Luzar leta 2012 posnel uspešni prvenec Srečen za umret z Mileno Zupančič in Evgenom Carjem.
Da gre za razmeroma novo tematsko področje, ki ga raziskujejo tudi režiserji na začetku svojih poti, zdaj dokazuje še film Igor in Rosa, igrani prvenec zamejske Slovenke Katje Colja. Film pripoveduje zgodbo o starejšem paru, ki mu mirno življenje preprečuje izguba iz preteklosti, zaradi česar ne zmoreta ponovno vzpostaviti medsebojne bližine in celo razmišljata o prodaji skupnega premoženja. Film ima marsikaj skupnega z omenjenimi mojstrovinami na temo starosti – pri Sorrentinovi Mladosti si sposodi vprašanje o iskanju novega smisla življenja v starosti, še toliko bolj pa film spominja na Haighov 45 let, saj režiserka tudi tukaj čustveno težo razmerja prikaže z vzpostavljanjem vzdušja, ki temelji na občutku praznine. To film že skorajda ponese na področje pripovednega minimalizma, kar se izkaže za dokaj spolzek teren, saj poskuša avtorica s tem zakriti scenaristične pomanjkljivosti. Režiserka namreč prikazane dogodke celo nekoliko preveč podaja na pladnju, namesto da bi odločneje uporabila moč sugestije, kot je v 45 let to počel Andrew Haigh z igralko Charlotte Rampling.
Vseeno pa oba glavna igralca, Boris Cavazza in Lunetta Savino, pripovedi dasta vso tisto čustveno verodostojnost, ki jo film potrebuje, zaradi česar prikaz njunih travm vendarle učinkuje pristno.
Tisto najbolj osvežujoče pri filmu Igor in Rosa pa je vsekakor, da gre za italijansko-slovenski hibrid v vseh pomenih besede. S slovenskega vidika filmu izredno koristi, da režiserka prihaja iz drugega nacionalnega in poklicnega okolja, saj se izogne pretirano učbeniškemu pristopu, kakršnega po navadi videvamo v delih AGRFT-jevih režiserjev.
Katja Colja je svoja prekaljena glavna igralca z obeh strani meje prebrisano uporabila kot alegorijo odnosov med dvema državama v času socializma, obenem pa motiv meje spretno izoblikuje v metaforo protagonistkine mučene psihologije. Igor in Rosa je morda za nameček preveč preprost in neizpiljen film, da bi iz predstavljene zgodbe potegnil maksimum, a je v njem obilo obetavnih elementov, ki kažejo, da bi se lahko režiserka ob nadaljnjem izpopolnjevanju svojih pripovednih sposobnosti prelevila v vidno ime italijanske kinematografije, še toliko bolj pa slovenske.
