Nekje tik pred prelomom stoletja so se z dokončnim nastopom digitalne tehnologije filmskim ustvarjalcem odprla povsem nova obzorja. Z brezmejnimi možnostmi računalniške animacije je bilo od tedaj naprej mogoče potvoriti in ustvariti vse, tudi tiste najbolj neverjetne ideje, ki so do tedaj nastajale zgolj v domišljiji režiserjev in scenaristov. Na podoben način, kot so se slikarji v 19. stoletju bali, da jih bo izum fotografije izpodrinil z umetniškega prizorišča, so se tudi filmskim režiserjem ob koncu 20. stoletja zatresle hlače, ko so uvideli, kako zelo bi se utegnila spremeniti filmska industrija. No, 20 let kasneje vemo, da se to ni zares uresničilo. Res je sicer, da so digitalni učinki danes stalnica sodobne filmske produkcije, a tako kot fotografija ni izkoreninila slikarstva (še več, kvečjemu je spodbudila nove smeri), tako tudi zdaj digitalna tehnologija ni izkoreninila dobre režije, igre, scenografije, kostumografije in predvsem - dobrega okusa. Predvsem smo od tega preloma dobili dva tipa filmov: tiste, ki so digitalna orodja uporabili v svoj prid in so z njimi ustvarili nekaj povsem novega (npr. Matrica, Ruski kovček), a na drugi strani tudi tiste, ki so preveliko vero v noviteto plačali s kritiškim fiaskom (npr. Fantomska prikazen).
Filmska priredba muzikala Cats spada med filme, ki izdatno stavijo na moč digitalnih učinkov in plačajo ceno slepe vere v tehnologijo. Zamisliti si je mogoče več načinov, kako bi bilo mogoče to klasično delo Andrewa Lloyda Webbra prirediti za filmsko platno. Najbolj logična bi bila klasična pristopa bodisi animiranega bodisi igranega filma, pri studiu Universal pa so se odločili, da bodo s pomočjo računalniške animacije združili kar oboje. Da bo uspeh zagotovljen, so v digitalne mačke pretvorili še kopico zvezdniških imen od Taylor Swift, Jennifer Hudson, Idrisa Elbe do Jamesa Cordna in Judi Dench. Film se začne povsem dobro in pokaže, da so pesmi kot Jellicle Songs for Jellice Cats tudi 40 let kasneje še vedno sijajni primerki pop glasbe. A bolj ko film uvaja nove like, bolj se nizajo zgrešene poteze, problem pa tiči predvsem v gledalčevem dojemanju te umetne mešanice mačke in človeka. Webber je namreč ta muzikal v prvi vrsti zasnoval kot odrsko igro, pri katerem kostumografija gledalca/ko spodbuja, da aktivira svojo domišljijo, tukaj, v tej digitalno pretirani filmski različici, pa ta izumetničena kostumografija izpade nekje med grotesknostjo in absurdnostjo. Namesto da bi izvirno delo pred nami zablestelo v vsem svojem sijaju, smo dobili kempovsko, že skorajda psihedelično izkušnjo, ki kaže, da tudi na najvišjem studijskem nivoju včasih zmanjka zdravorazumske presoje.
Gledalec se ne smeji skupaj s filmom, temveč filmu samemu
