Na poti do dobre družbe

Seveda je nekdo moral napisati zgodbe o prevozih. Prevozi so narejeni za kratko prozo. Od začetka, od Boccaccia, je novelistika temeljila na pripovedih ljudi, ki so nekaj časa zaprti v istem prostoru. Znašli so se v posebnih okoliščinah, odtrgani od svojega vsakdana, in kaj so naredili? Začeli so drugemu pripovedovati zgodbe. Zgodbe o sebi ali zgodbe o drugih, resnične ali izmišljene. In ko so začeli skupaj potovati, ko se je začel javni potniški promet, se je dogajalo isto, samo da je bil prostor še bolj zaprt, da so si bili popolni tujci fizično še bližje. V literarnih poštnih kočijah so si zrle iz oči v oči koščene dame iz visoke družbe in debelušne prostitutke, in če njihove zgodbe že niso zares zamajale predsodkov sopotnikov, so morda premaknile vsaj kakšnega bralca. Potem je prišel vlak, najprej počasen, in z njim zgodbe o interakcijah v kupejih, s hitrostjo vlakov pa se je večala tudi razdalja med potniki. Verbalno komuniciranje je postalo motenje zasebnosti, ostali so prikrito motrenje in razbiranje redkih besed in drugih indicev – nastala je sodobna kratka zgodba. Zadnji vlak tega časa je ujela Polona Glavan v knjigi Noč v Evropi, ki je kratke zgodbe o sopotnikih povezala v razvezan, odprt roman.
In po tem, ko nevirtualno skoraj več nismo komunicirali, so torej prišli "prevozi", specifičen fenomen z generičnim imenom. Ne gre za javno mrežo, ampak za pakt individuumov s skupnim interesom. Nekaj napol zasebnega in fizično tako omejujočega, da se tudi popotnik, ki se tišči čisto v vrata in bi se rad naredil, da ne obstaja, čuti dolžnega kakšno reči. Mašila, splošni obrazci kratkih predstavitev, monologi, redki pravi dialogi, veliko premolkov, reguliranj glasnosti radia, ves čas pa tiho izpisovanje zgodb in mnenj o drugih. Ni veliko prostorov, ki bi bili tako zgodbotvorni. Včasih kak gostinski lokal ali pa čakalnica. Kaj lahko povemo o človeku, s katerim smo naključno preživeli uro ali dve? Nič in/ali vse.
Ana Svetel je napisala enaindvajset zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi. Do tematsko zaokroženih zbirk sem načeloma skeptična, težko verjamem, da je mogoča unifikacija brez žrtev. Ampak v Dobri družbi gre brez prisile. Avtorica skrbi, da se ne naveličamo: zna obračati perspektive, izbirati naratorje, zna biti resna in zabavna. Po težki neizrečeni resnici pride gladko povedana laž, in vice versa. Po zelo prizemljenem izsiljevanju pridejo bolj e(zo)terične dimenzije. Kdaj je za popestritev prevoz celo samo stranski motiv, detajl, ki nima pomembne vloge v zgodbi, največkrat pa je osnovni agens. Potniki se večinoma vozijo, da bi prišli domov ali v službo, včasih pa tudi zato, da bi našli druge. Vozniki si hočejo samo pokriti stroške, ampak včasih hočejo tudi več. Pretežno zgolj zasebne zgodbe zna avtorica razporejati med pretežno družbenokritične, v večini zgodb pa sta dobro skombinirana oba pola. Struktura je dobra - zasuki so atraktivni, a ne zdrsnejo v poanto, ampak pustijo zgodbo odprto -, pisava je okretna, branje je veselje.
Kakšen je svet, v katerem se (sploh ne samo mladi) ljudje vozijo s prevozi? Je svet, v katerem mladi prekarno delajo do onemoglosti, stari pa še niso vsi dementni. Je svet, v katerem prevoze uporabljajo v Slovenijo poročene ameriške muslimanke, ki so šefice velikih firm, ponujajo pa jih Slovenke, ki so visoke eksekutorke na nivoju EU. Ob njih pa se vozijo ljudje, ki so na drugi strani: islamofobi in pesniki. Nevarna razmerja skratka, družbena in literarna. Klišeji in politična korektnost ubijajo literaturo, ampak Ana Svetel je ne ubije. Ne dvigne pedagoškega prsta, ksenofob in mozogin, ki ženske s hidžabom najraje ne bi vzel niti v avto, kaj šele, da bi jo imel za šefico, je kaznovan z zajebanim in nesposobnim domorodskim šefom. Drugega moškega, ki odločno dopolnjuje listo nezaželenih prepričanj, dejanj in poklicev potnikov, reši pred očitkom o klišeju netolerantnega slovenceljna duhovit seznam. Jasno, da ne bo vozil drogerašev pa novinark in novinarjev pa tistih, ki v avtu pijejo karkoli, vključno z vodo, ampak tudi proticepilcev noče, dobrodošli pa so vsi "liberalno misleči, odprti in sodobni ljudje".
Dobra družba je dober naslov. Sintagma je izrečena v pravkar omenjeni zgodbi, Dekalog, in sicer v kontekstu, ki ga običajno uporabljamo ironično, samo da tokratni govorec nima smisla za humor. Po tem, ko je ustvaril deset zapovedi, se je vozil "samo in izključno v dobri družbi". V tej slabi šali je družba dobra samo, če je ni. "Dobra družba" ponuja neizčrpno variacij: na prevozih se že v enem avtu oziroma eni zgodbi, kaj šele v celi knjig zgodb, vozi družba v malem. (Kako se iz vožnje, sicer avtobusne, med Mariborom in Jurovskim Dolom naredi humoreska o družbi, je z Gustekom v Aničini deželi pokazala Nataše Kramberger). Včasih je takšna družba dobra v smislu družabnosti. Za punco v zgodbi Vse bo v redu je družba v avtu edina družba. Dobra družba pa je lahko tudi sopomenka odprte družbe v Popperjevem smislu – družbe, ki seveda ni zares dobra, vendar je sposobna izboljševanja ali si vsaj zares želi, da bi se izboljšala. Naslov tako nadaljuje, kar se je odprlo z naslovom pesniške zbirke, prvenca Ane Svetel - Lepo in prav. Ne, ni vse lepo in prav, ampak dokler bo nekdo sposoben zaznavati tisto, kar je lepo in prav, in tisto, kar ni takšno, dokler bo kdo spodoben to narediti tako, kot to naredijo te pesmi, no, do takrat bo vse lepo in prav. In ne, seveda ne živimo v dobri družbi. Ampak dokler jo je kdo spodoben videti in (so)čutiti, obstaja možnost, da bo dobra. V dobri družbi ljudje poznajo zgodbe drugih.
P. S.: Te dni sem srečala dobro znanko in dobro bralko, in kot običajno sva si izmenjali nekaj knjižnih naslovov. Priporočila sem ji Dobro družbo in je rekla, da ji je prav pred kratkim znanka povedala eno dobro zgodbo o prevozih. Ta znanka je torej na prevozu srečala znanko, ki je ni videla že od šolskih let. Zadnja se je bila namreč poročila nekam v tujino z nekom strašno bogatim. In kaj je zdaj torej počela na prevozih? Psihoterapevtka je mislila, da lahko njene tesnobe odpravi prizemljitev in ji je predpisala prevoze.