V filmu Judy traja približno 45 minut, da glavna protagonistka filma prvič stori tisto, zaradi česar jo vsi obožujejo – da stopi na oder in zapoje. V pozni fazi kariere, ki jo prikazuje ta igrani celovečerec, se je Garlandova kolikor je bilo možno otepala vsakršnih vaj in nastopanja. Bila je naveličana sveta zabave, ki je iz nje že v mladosti naredil do popolnosti izklesano medijsko lutko, iz katere so lahko studii kovali dobiček. Njen sloves filmske in glasbene zvezdnice je stal nasproti težavnemu zasebnemu življenju, v katerem ni našla ravnotežja med materinstvom in duševnimi težavami v obliki alkoholizma in depresije. Garlandova je na začetku filma videti približno tako kot Norma Desmond v filmu Sunset Boulevard (1950, Bily Wilder) – kot propadel zvezdniški relikt neke dobe, ki je zdavnaj ni več. A ko po tistih 45 minutah povsem nepripravljena vzame v roke mikrofon, se pred očmi gledalcev odvije nič manj kot – čarovnija. Njen glas in njena odrska prezenca v trenutku zaživita v čudovitih barvah, njeno zahtevno občinstvo ji začne nemudoma jesti z rok. Judy Garland je bila oseba, ki je dobesedno živela v pesmih in na velikem platnu. Vse njeno zasebno življenje je bilo žrtvovano zgolj za to, da bo njen nastop popoln, in ko so odrske luči ugasnile, ni ostalo nič drugega kot zgolj razvaline.