Nostalgija po mariborskih mestnih kinih je neizbežna. Četudi spadam v generacijo, ki je (že) trumoma drla v Udarnik, Partizan in Union gledat Jurski park, Gospodarja prstanov in Harryja Potterja. Mislim, da je filmska izkušnja zmeraj odvisna tudi od vzdušja, ambienta kina samega. Le zakaj bi se sicer spominjal "udarniškega" zvezdnatega stropa, "partizanske" neonske luči okrog platna ali vonja rdečih sedežev v "kinu gledališče" ... V času, ko je obiskovalcev kin pri nas nasploh vse manj, se mi zdi toliko bolj pomembno ohranjati kinokulturo živo. Dejstvo je, da so se multipleksi - ti črni monoliti, ki so se v začetku tisočletja kar spustili od nekod in pojedli vse manjše ribe naokrog - zadušili pod lastno težo. Kakor holivud sam so z večnim vračanjem (sebi) enakega pospešili svoj zaton. Kinoljubi s(m)o se postarali. Siti atrakcij, načotov in fliperja smo si raje privarčevali za svoj projektor in sedli na kavč.
Siti atrakcij, načotov in fliperja smo si raje privarčevali za svoj projektor in sedli na kavč
