(MLADI KRITIK) Zares utrujene palme

Na treh mariborskih razstaviščih so v sklopu mednarodnega projekta Utrujene palme na ogled dela dvanajstih umetnikov, ki na različne načine tematizirajo motiv palme. Kustosa razstave Markus Waitschacher in Jure Kirbiš sta v obrazstavnem besedilu zapisala, da je palma simbol s številnimi pomeni, ki pa jo, tako kot druge rastline, "od nekdaj uporabljamo za simbolno sporočanje", zato ima tudi političen značaj. Palme "olepšujejo, posplošujejo, zakrivajo in vest operejo na zeleno" ter so kratko malo "utrujene od bremena vseh pričakovanj in projekcij, ki so si jih morale oprtati".

Kustosa prek zelo preprostega motiva razpenjata kontekst, ki pa vpeljuje širok diapazon asociacij – interpretirata ga bodisi kot simptom utrujene družbe in znamenje podnebnih sprememb z globoko uničevalno razsežnostjo ali kot suvenir in pričo kolonialnih praks. Po drugi strani palmo razumeta kot epitom koprnenja in uresničenih oziroma uresničljivih želja, pa tudi tistih, ki niso take. Izbor del in njihovo umestitev v razvejeni razstavni kontekst lahko torej prek asociativne kuratorske prakse, ki sta jo ubrala kustosa, postavimo pod vprašaj.

Začnimo z osrednjim razstavnim prostorom, UGM Kabinetom in Bazenom, ki je tik ob njem; v njem je predstavljenih osem del, ki tako ali drugače precej dobesedno reprezentirajo palme oziroma družbeno-politične problematike, ki potencialno izhajajo iz njih. Izstopa video dokumentacija performansa Mateje Bučar Bila bi palma, ki ga je prvič izvedla leta 2012. Performerka, z eno nogo fiksirana v nekakšnem žaklju, pooseblja rastlino in s kvaliteto giba oponaša rezistenco listov v vetru, ko se vrti okoli svoje osi, "pripeta" v eno samo točko v prostoru. Na njeno telo so projicirane vnaprej posnete sence nje same, ki neusklajeno preplesujejo njen gib in prostor. Njeno gibanje izhaja iz ene same točke v prostoru, s čimer sugerira neke vrste možnost v nezmožnosti – delovanje s tistim oziroma zaradi tistega, kar je že bilo. Kar utruja. Leitmotiv razstave je v omenjenem delu lepo zaobjet, a nasprotno razvejen in razpršen v preostalih – dela so v istem prostoru postavljena precej zgoščeno, v tem pa leži paradoks. Gre za fotografska, instalacijska in grafična dela, na katerih se palma pojavlja predvsem v personificirani obliki, lahko bi rekli kot razni uvidi identitetnih problematik. Prevzema človeške razpoloženjske lastnosti (utrujenost v omenjenem delu Mateje Bučar), igra vlogo trupla (sto šestinosemdeset "pokopanih" palm na koledarjih Marka Breclja z naslovom Palmodar) in iluzijo raja (v delu Katrin Ströbel Île de Gorée), predstavlja pa tudi epitom kolonialistične zapuščine (na fotografijah Tadeja Pogačarja, posnetih na Tenerifu, z naslovom Twenty Palm Trees de Santa Cruz in Tenerife) ter postane nekakšen opomnik okoljske problematike. To prepoznamo tudi v s plastiko, bakrom, betonom, kabli in lepilnim trakom asembliranem objektu palme Christine Helene Romirer – Tropski bum in v – tako se zdi – "razmontiranem" objektu iz različnih tkanin z naslovom Kako prepogibati palmo Roshwite Weingrill.

Posvajanje rastlin, ki se sicer ne bi znašle na naših domačih tleh, se zrcali v prvem delu, v drugem pa impresivni naravni fenomen, ko vrsta palme Dictyospermo album ob orkanskih udarih odvrže liste, da deblo razbremeni teže. Gre za metaforo adaptiranja živega bitja okolju, ki mu je vedno manj naklonjeno – razvidno z dela pa implikacija ne deluje afirmativno. Ker se dela vrtijo okoli posameznih pristopov in asociacij umetnikov, ki na palmo gledajo s skoraj karikirano človeške plati, jih drži skupaj le denotacija motiva, to pa "razsmišlja" dialog, ki bi ga dela morebiti tvorila med sabo. Navsezadnje govorimo o palmah. Kuratorja sicer zapišeta, da to ni razstava o palmah, temveč o nosilcu pomenov, ki jih lahko tvori palma. Iz tega razloga palme prek kuratorskega know-howa tvorijo bolj brikolaž kot premišljeno in skladno komponirano prezentacijo, kjer bi se misel ustrezno zaokrožila.

V tem se kaže diskrepanca razstavnega konteksta, ki pa jo na izrazito neulovljiv način suspendira delo Metke Krašovec Rastoča voda v tehniki litografije in sitotiska. To je namreč edino delo, ki mu kuratorja v razstavnem prostoru nista namenila klasične vertikalne stenske ali prostostoječe pokončne postavitve, kot bi za palmo pričakovali. Grafika namreč leži na mizi pred oknom. S svojo horizontalno umestitvijo spodreže prostor in se ogne začrtanemu ritmu asociacij. Palme, upodobljene na grafiki, imajo le stransko vlogo; osrednji motiv prikazuje objet par v toplih tropih, ki se, kakor se zdi, pozibava v lahnem vetru. Palme so le akterji sekundarnega pomena, ki kot simbol aludirajo na mir in obilje, kar ustvarja prijetno atmosferičnost. To je torej edino delo na razstavi, ki prek (obrobnega) motiva palme ne vzpostavlja kritične distance do kakršnegakoli že problema. S čimer seveda ni nič narobe.

Na podoben problem naletimo v drugem razstavnem prostoru, v Kripti Minoritskega samostana, kjer dela med seboj tvorijo vprašljive relacije, združene pod premiso motiva, palme se pač kot vizualija pojavijo povsod, zato tudi spadajo skupaj. Težava je v jukstapoziciji izbranih del, ki jih povezuje le palma kot motiv; ta je bodisi vizualno upodobljena bodisi omenjena v naslovu - ali pa oboje (to velja za večino primerov). Je tovrstna trivialnost dovolj?

Delo Darka Aleksovskega Nikoli nezaljubljen ne dosega učinka romantične vznesenosti, kot jo začutimo na primer ob grafiki Rastoča voda – kljub poglobljeni intimnosti, ki veje iz natipkanih ljubezenskih pisem, visečih na palmastih plakatih. Pisma le otožno obvisijo na cenenih klišejskih tapetah in umetnikov namen, da bi ustvarila določeno atmosferičnost, kot se dozdeva, se ne uresniči. Projekcija z vedrom miss Christmas Vadima Fiškina, ki je sodeloval z Matejo Bučar tudi pri njenem razstavljenem projektu, priklicuje hrepenenje po tropskem decembru. Plastične palme z dodanimi rdečimi rokavičkami, delo Edith Payer Svete rastline, simbolizirajo svetnike in mučence. Dialog med naštetimi deli pa ostaja nejasen s kapricioznim nadihom.

V zadnjem prostoru, Sodnem stolpu v Minoritih, stoji delo Tropske skulpture: Možnost nemogočega, kompozicija štirinajstih palm salvadorskega avtorja z umetniškim imenom Victor Cruz & Hugo Portillo. Zavezan razbijanju stereotipne zahodne predstave o tropskih krajih, umetnik rekonstruira možnost nemogočega, kot je zapisano v obrazstavnem besedilu, vendar konstrukcija, ki jo vidimo, zgolj potvarja vtis, da gre za palmo; z izpostavljenimi žeblji, vrvicami in lepilnim trakom, ki les in liste držijo skupaj, delo namenoma ne imitira živosti rastline. Je kulisa realnega, ki vzbuja vtis, da bo na kraju samem razpadla, s tem pa predstava o globalnem jugu pade v nekakšen mrtvi kot. Dodano vrednost postavitve dela, ki je kuratorja razstave najverjetneje nista vnaprej predvidela, prinese hlad prostora, ki že tako otožne palme zapostavi in prepusti melanholični nemoči. Če izraz obrnemo primerno izpeljavi, gre bolj za nemožnost mogočega. Postavitev dela lepo povzame reificirano idejo razstave in dokončno izčrpa poskuse drugih del, da bi ga dohitela.

Med sprehodom po razstavi gledalec oscilira med morjem konotacij, ki silijo k razpiranju negativitete, o kateri je v zahodnem družbenem (zlasti umetniško-galerijskem) prostoru v zadnjih letih vse več kritičnega diskurza. Razstava obravnava teme, ki so vsekakor vredne pozornosti, vendar znotraj razstavnega konteksta v navezavah druga na drugo ne dosežejo momentuma, ki bi ga sicer lahko pridobile. Čeprav se zdi, da so razstavljena dela nanizana nekoliko trivialno, sama po sebi niso taka – s svojo lastno izraznostjo namreč gledalca nagovarjajo k premisleku o naravi ter človekovem koprnenju po miru in izobilju, četudi s prisvajanjem tistega, kar je njegovi kulturi tuje.