"Odpadki so artefakti naše družbe, simbol potrošnje in kapitalizma. Pobiram jih iz frustracije. Ustvarjam si lažen občutek, da lahko izboljšam svet." (Lučka Centa)
Pogled skozi zastekljeno okno Galerije Tkalka je vzbujal zanimanje tako naključnega mimoidočega kot namernega obiskovalca. Na tleh in po stenah so ležali odpadki. Prelomljen obešalnik, ležeči stožec, nekoč v vlogi prometnega znaka, zdrsana denarnica, napol odprt dežnik, zmečkana pločevinka piva. To niso bili le navrženi stari predmeti, temveč spojki ogromnih gmot, ki so plezali iz sten, njihove lovke pa so vabile tudi v druge razstavne prostore. Intermedijska umetnica Lučka Centa (1996) je s svojo razstavo ARTE-FAKT ponudila prostor neizbežnega soočanja človekovega odnosa do okolja, lastnih odrabljenih orodij in nenazadnje njegove širše vpletenosti v sistem narave, katerega majhen in neznaten del je tudi sam.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike ter vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnost. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
Centa je odnos do razumevanja globalno prisotnega problema onesnaževanja in kopičenja odpadkov predstavila skozi filozofski narativ hiperobjekta – koncepta, ki ga je leta 2013 prvi vpeljal Timothy Morton. Moderne odpadke, ki jih vsakodnevno zavržemo in nanje navadno pozabimo, lahko razumemo kot dele večjih entitet – hiperobjektov. Brez končne velikosti, prostora in dimenzij, brez možnosti, da bi jih lahko nadzorovali in se zavedali njihovega celotnega vpliva. Zdi se, da postajajo takšne neuničljive in vseprisotne tvorbe artefakti človeških življenj, tudi odpadki. Kot taki ne presegajo le naše zmožnosti zaznavanja, ampak tudi obvladovanja. Ko pločevinko piva po uporabi odvržemo, izgine iz zaznavnega polja, še vedno pa obstaja na odlagališčih, v morju, kot mikroplastika pa se prenaša tudi v naša telesa. Objekte lahko tako razumemo tudi kot simbol navideznega prehajanja nevidne materije, ko posledice onesnaževanja na enem delu sveta čutimo na povsem drugem.
Zelo zanimiv in morda nekoliko nekonvencionalen je material, ki ga je umetnica uporabila pri zasnovi in izvedbi razstave – smeti in odpadke, ki jih je našla na ulicah, v parkih, na javnih cestah, v naravi. Kot tudi sama pojasni v intervjuju, ki je nastal v času razstave, se je frustracija in obsesija nad dejstvom, da ne bo (z)mogla nikoli zares očistiti vseh odpadkov tudi le z manjših površin okrog lastnega doma – spremenila v fascinacijo nad materialom. Ta je hkrati zelo trpežen, dolgotrajen in večplasten, kar je Centa zelo dobro izkoristila in ga spretno vkomponirala v domiselno prostorsko postavitev najrazličnejših skulptur in objektov. Uporabo odpadkov kot glavnega umetniškega materiala lahko razumemo tudi kot zelo spretno naracijo najdenega predmeta (object trouvé), koncepta dadaistične smeri umetnosti. S tem je smiselno zaokrožila tudi dojemanje umetniškega materiala kot manj pomembnega in v ospredje postavila samo idejo in proces kot tisto, kar naredi umetnost dragocenejšo. Pri razumevanju procesa nastajanja zasnove razstave je bilo v pomoč obrazstavno besedilo Anje Seničar, ki je spretno zaokrožilo umestitev razstave v širši globalni kontekst in naslovilo vsa prikazana dela.
Razstava se je razprostirala v treh galerijskih prostorih. V prvem se je nahajala ogromna gmota, spojena iz najrazličnejših odpadkov, ki so bili nanizani na nevidno žičko. Zastrašujoča se je kot bršljan razraščala po prostoru in dajala občutek ujetosti, anksioznosti in na trenutke tudi nemoči. Spojek je nekoliko spominjal na "stvor" iz popularne kulture (The Thing, 1982), brez prave oblike, izmuzljiv, a hkrati vseprisoten. Podobno, kot lahko prepoznamo hiperobjekt, na prvi pogled neviden, a tak, ki s svojo neprisotnostjo spreminja dojemanje našega vsakdana. Edino prodajno delo razstave, "Kar jem, to sem", je preko slogana spominjalo na nedavni prodajni oglas enega izmed trgovskih velikanov in, paradoksalno, nasprotno kot umetnica, nagovarjalo h globalni potrošnji in ustvarjanju še večje količine odpadkov. Šlo je za predelano ogledalo, v katerem se je lahko obiskovalec distorzično zazrl v lastno podobo. Ta je bila sicer samo fragmentirana, vnašanje lastnih občutij pa jo je spremenilo tudi v nekaj spačenega, izumetničenega in počasi propadajočega. Zazrtje v ogledalo je ponudilo prvi pravi stik gledalca z objekti; koncept happening, ki nakazuje na vključenost gledalca v sam razstavni koncept, je bil še bolj viden pri interaktivnih artefaktih v levem galerijskem prostoru.
Gledalec se zave minljivosti in nezmožnosti nadzora nad lastnimi stvaritvami, ki so postale večje in trajnejše od njega
Tam so bili razmetani odpadki prosto nanizani in dali priložnost za prosto sprehajanje čeznje ter spomnili na instalacijsko izkušnjo razstave. Začutil si lahko njihovo obliko, vonj, teksturo – kar je omogočilo direkten nagovor skozi čutno izkušnjo, surovo in brez olepšav. Sprehod čez odlagališče življenjskega obstoja prebivalcev Maribora (umetnica je material za ta razstavni prostor nabirala izključno v Mariboru) je bil najbolj direkten ob soočanju s kompleksno tvorbo, ki se je, kot Demoklejev meč, spuščala s stropa. Zazrtje v skulpturo od spodaj, v pritajeni, nekoliko medli svetlobi, je povečalo dojemanje večrazsežnosti problematika hiperonesnaževanja in najbolj prvoosebno nagovorilo obiskovalca k lastnemu razmisleku.
V zadnjem prostoru se je nahajal podobno razraščajoči stvor kot v prvem. Ta je bil zgrajen iz nekoliko bolj mehaniziranih odpadkov, ki so bili že bolj prečiščeni in manjši od drugih. Objekti so bili naneseni v obliki spirale, v sredino je bila postavljena video predstavitev nabiranja smeti, ki jih je med procesom ustvarjanja zbirala umetnica. Kamera se je vsakič znova kot spirala, z uporabo zoom tehnike približala pobranemu objektu, kar je navdalo z občutkom ponavljanja in cikličnosti. Še posebej pomenljiva je bila pronicajoča svetloba, ki je od zadaj osvetljevala obiskovalca in ga ob tem z igro senc navdala z občutkom nadvlade nad "gmoto". Povezava je delovala učinkovito, bi pa lahko z dodatno uporabo fizikalnih zakonov (npr. odklonom svetlobe na prizmi leče) omogočila pogled, ki bi gledalca minimaliziral in ga s tem postavil v aspekt majhnega delca znotraj ogromnega ekosistema vseobsegajočih odpadkov. Prostor je predstavljal nadgradnjo magistrskega dela umetnice iz preteklega študijskega leta, z zavedanjem tega aspekta si lahko opazoval dodatni razkroj odpadkov in njihovo genezo skozi čas.
Kljub temu da se ultimativen cilj čistega okolja pogosto zdi kot sizifovo delo, je pomembnejši prostor soočanja z lastnimi ustaljenimi verovanji, ki nam ga je omogočila umetnica. Nagovor ni bil moraliziranje, le estetsko ogledalo, tako fizično kot metaforično razdrobljeno, ki je dovolilo rahel odmik od ustaljenih vzorcev razmišljanja. Obiskovalec se v omejenem galerijskem prostoru in času zave lastne minljivosti in nezmožnosti nadzora nad lastnimi stvaritvami, ki so postale večje in hkrati trajnejše, kot je on sam. Nagovor problematike kopičenja odpadkov in nezmožnosti njihovega obvladovanja je pogosta tema praks ekološke umetnosti. Pa vendar se nam ARTE-FAKT predstavi na kontekstualno bolj nekonvencionalen način. Temo postavi v lokalni prostor in relacijo med umetnostjo in občinstvom uspe nagovoriti na mikronivoju, ki je morda bolj poveden kot hiperabstrakcije.
Odpadek tako lahko razumemo večdimenzionalno – na eni strani kot opomnik uničevanja ekosistema, hkrati pa tudi zavedanja dejstva naše majhnosti v njem samem. Morda bolj grozeče od spremljanja ogromnih deponij odpadkov preko televizijskih novic je zavedanje, da se lahko tudi najbolj uporabna orodja, kot so prometni znaki, steklenice, dežniki, sčasoma obrabijo in spremenijo v nekoristen odpadek. Nanje pa nismo opomnjeni le preko televizijskega sprejemnika (ali galerijske intervencije), temveč jih lahko najdemo v naših ulici, med ljudmi, tukaj in zdaj.
