Družinski mjauzikl so duhovito zvrstno poimenovali najnovejšega Obutega mačka na naših odrih. Preizkušeni avtorsko-režiserski tandem - Andrej Rozman Roza in Vito Taufer - sta v za današnje pojme nezaslišani koprodukciji med Slovenskim mladinskim gledališčem in Gledališčem Koper zasnovala igro z razprtim naslovnikom od plus 7 do 100. Fino, večžanrsko, cross over, sodobno muziko sta prispevala skladateljica Nana Forte in Jure Ivanušič. V živo izvedena in integrirana v odrsko dogajanje deluje konsistentno. Tako malo kakovostnih avtorskih muzikalov imamo, da je vsako novo delo v tej zvrsti hvalevredno.
Esemgejevska in koprska igralska ekipica sta se simpatično zložili skupaj. Posameznikova prezenca ali njegove pevske zmožnosti so očitno pretehtale v tej pravljični travestiji, ki ostaja na ravni grimmovskih ali pač perraultovskih arhetipov, a jim dodaja vnovič skrajno duhovite Rozine posodobljene prepesnitve v slogu "Vse je mogoče, če se le hoče". Verzifikacije so z inventivnimi rimami dovolj dinamične in igrive za otroke pa tudi duhovito lucidne za odraslo publiko. V ospredju ni aktualizacija in novo družbenokritično branje izvirne pravljice, gre kratko malo za obujanje manihejsko črno-belega pravljičnega v domišljeni, zabavni glasbeni preobleki. Zakaj pa ne? Četudi si je režiser (hišni v SMG in zato najbolj osovražen) nakopal srd velikega dela scene, mu vendarle ne gre odrekati izrazitega čuta za komično, prvinskogledališko, legitimno v izrazu in sporočilu. Saj ne vem, zakaj se moramo sploh ukvarjati s temi samoumevnostmi danes, včasih pač prija tudi zgolj pasivno uživanje v kaki lahkotnejši, a nikakor ne plehki predstavi. Je družbena neangažiranost ali manjša angažiranost t(ak)ega teatra, pa tudi gledalca v njem, res tako zavržna in problematična? Pa če grejo nekomu hišni režiserji že a priori še tako na jetra. In ta "maček v žaklju" nikakor ni maček v žaklju.
Poldruga ura muziciranja se dogaja pred nami na sceni, organsko vpetega v dogajanje z zares navdahnjenimi muzikusi, ki so sugestivni tudi, ko niso igralci; le Ivanušič in Uroš Maček sta, ob njima pa še Vasko Atanasovski (odkritje Tauferjevega Baala v lanski sezoni SMG), Marjan Stanić in Žiga Golob. Kot kak zabavni grški zbor delujejo, glasbeno in še kako komentirajo dogajanje. Onomatopoetsko zvočnost izvabljajo iz vsega mogočega, ne le klavirja, klarineta, saksofona, flavte, kontrabasa in bobnov. Skupaj z Rozinim arzenalom verbalnih premetov in zapikov deluje pravljična tema na dveh ravneh. Prvo uokvirja nekakšno kabarejsko starinsko gledališče (scena Barbare Stupica), drug - pravljični nivo pa uvodoma izstopi na oder iz komične, malce premaknjene videoanimacije (Nejca Sajeta) iz sodnega procesa, kjer najmlajši od treh "pravljičnih" sinov ne dobi drugega kot "mačka v žaklju". Taufer ohranja vse prvine pravljičnosti, to so karikirani črno-beli, pretirani liki, prevlada dobrega nad zlim, blaženje antagonizmov, možnost za eskapizem, ki danes seveda zlasti na teatrski sceni nikakor ni sprejet z aklamacijo. A če je žanr izveden v maniri svojih najboljših zakonitosti, res ni prav nič spornega.
Ustvarjalci predstave
Režija Vito Taufer, asistent režije Mitja Lovše, glasba Nana Forte, Jure Ivanušič, dramaturgija: Dubravko Mihanović, scenografija in kostumografija Barbara Stupica, projekcije Barbara Stupica, Nejc Saje, video Nejc Saje, korepeticija Diego Barrios Ross, koreografija Natalija Manojlović Varga. Igrajo Rok Matek Luka Cimprič, Anja Drnovšek, Ivan Rupnik, Maruša Oblak, Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Vasko Atanasovski, Marjan Stanić, Žiga Golob, Barbara Bulatović.
