Barbara Gavez Volčjak
Mariborsko lutkovno gledališče je impresivna stavba na nabrežju Drave, z veliko in malo dvorano, garderobami za igralce in obiskovalce, prostori za upravo, blagajno in kavarnico. Toda nobena od šestih premier letno ne bi bila mogoča brez prostora, ki je nekakšno srce gledališča: lutkovno-scenske delavnice, ki jo vodi Lucijan Jošt. Tam nastaja vse, kar igralci potrebujejo, da pred gledalci ustvarijo čarobnost odrskega sveta.
Medtem ko je za režiserja in igralce vrhunec ustvarjanja predstave, nekakšno rojstvo, vsekakor premiera, se proces v delavnici začne že veliko prej, preden igralci začnejo vaje na odru. V nasprotju z navadno dramo ali komedijo so namreč v lutkovni predstavi glavni igralci lutke. Animatorji jim le bolj ali manj spretno vdihnejo življenje. Da lutke oživijo, morajo med seboj sodelovati režiser, avtor likovne podobe, oblikovalec lutk in igralec. "Pred vajami lutke navadno niso popolnoma dokončane," pojasnjuje Primož Mihevc, mojster za izdelavo lutk in scene, "saj se šele med uporabo na odru pokaže, ali prvotna zamisel deluje". Lutke najpogosteje nastanejo po narisani predlogi avtorja likovne podobe, med njimi pa so taki z več ali manj izkušnjami. Bolj vpeljani si zamislijo videz in tudi delovanje lutke, svojo zamisel tehnično izrišejo in prepustijo tehnologu zgolj izdelavo. Novinci v tem poslu pa prinesejo samo lepo risbo, pri kateri mora oblikovalec prevesti likovno podobo v lutkovni jezik: izbrati tehnologijo lutke in material, iz katerega bo izdelana, da bo na odru učinkovala čim bolj živo.
Razsežnosti novih materialov
"Tradicionalne materiale les, stiropor, papir, penasto gobo in blago dopolnjujejo silikon, poliester, plastika, ki so lažji. Obstajajo že pene, ki jih lahko uliješ v kalup, nato pa bodisi ostanejo mehke bodisi otrdijo,“ razlaga Mihevc. Izdelava lutk je torej malo podobna otroški igri, le da se oblikovalec nato ne igra s svojim izdelkom, temveč ga prepusti poklicnemu igralcu. Obrtniško delo, kot je rezljanje, lepljenje, barvanje, je zgolj osnovno znanje. Z novimi generacijami režiserjev in likovnikov nekoč tradicionalne marionete in ročne lutke zamenjujejo nove tehnologije ali kombinacije različnih tehnologij. "Vedno poskušam kar najbolj slediti želji režiserja in likovnika, obenem pa upoštevam potrebe igralca, da dobi v roke funkcionalno orodje, s katerim bo lahko delal," razlaga Primož Mihevc. "V veselje mi je pomagati igralcu, ki tudi sam razmišlja, kako bi lahko kaj izboljšal." Poleg ustvarjanja novih pa v delavnici popravljajo tudi lutke, ki se med pogosto uporabo poškodujejo, ali restavrirajo kake zelo stare. "Posebno pri starih marionetah vedno znova ugotavljam, s koliko ljubezni so bile izdelane," razmišlja Mihevc.
Modo so zamenjale lutke
Pri enem večjih projektov je leta 2011 dobila delo tudi njegova sodelavka Mojca Bernjak, diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil. Svet mode je zamenjala za lutke, kostume, masko, sceno lutkovnega gledališča. "Vedno redkeje so animatorji popolnoma skriti, oblečeni zgolj v kupljene črne majice in trenirke," pojasnjuje vlogo kostumografa v lutkovnem gledališču. "Pri nekaterih predstavah naredim stajling, to pomeni, da kombiniram kose oblačil, da ustrezajo vlogi. Pri drugih predstavah se kostumi sešijejo po zamisli avtorja likovne podobe, pri čemer moram včasih izbrati materiale, kroje in barve, da bo kostum vizualno učinkovit in obenem udoben za nošenje."
Poleg avtorja besedila, režiserja, avtorja glasbe in seveda igralcev imajo oblikovalci lutk in scene ter tehniki za luč in zvok enako veliko zaslug, da se po veliki stavbi na Vojašniškem trgu v Mariboru skoraj vsak dan razlegata navdušenje in smeh.
