Če Svetlano Zaharovo in goste, ki so v torek, 3. septembra, nastopili na gala baletnem večeru v Cankarjevem domu, enačimo s slavnim ruskim gledališčem, ki mu pripadajo, potem lahko mirne duše zapišem, da Boljšoj balet še zdaleč ni preživela tradicija, temveč polnokrvni ambasador plesa, ki neumorno kljubuje času. Klasične osnove baletnega giba, utelešene v izjemnih talentih, so večne in nadgrajujejo tudi sodobne koreografije, ki so širšemu občinstvu morda bliže kot klasične.
Vseh deset solistov (ob Zaharovi še Jacopo Tissi, Elena Evsejeva, Aleksander Sergejev, Darja Kohova, Mihail Lobukin, Artemij Beljakov, Karim Abdulin, Aleksej in Anton Gainutdinov) je v devetih točkah dokazalo izjemnost v vseh pogledih, tako tehničnem kot izraznem. V vseh točkah, razen dveh, ob spremljavi odlično pripravljenega Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Antona Grišanina.
Naj kot vrhunce izpostavim tri točke, od katerih je prvakinja Boljšoja dve odplesala s 34-letnim Jacopom Tissijem. V uvodnem Le Corsaire na glasbo A. Adama v koreografiji Mariusa Petipaja sta zablestela s perfektno tehniko in popolnim klasičnim izrazom, saj sta petdelni pas de deux odplesala z neverjetno lahkoto in predanostjo. Nato pa sta se v izredno čutni koreografiji Caravaggio Maura Bigonzettija (na glasbo B. Morettija) izkazala tudi kot vrhunska interpreta sodobnega plesnega izraza. Njuni telesi v kožno belih oprijetih kostumih sta v rdeče oranžni svetlobi delovali izrazito telesno in poduhovljeno hkrati, spominjajoč na nežni ljubezenski akt. Drug drugemu sta prepuščala svoji telesi, kot da sta - tudi, ko se nista dotikala - ujeta v istem utripu nežnosti.
Navdušujoča je bila tudi sklepna koreografija Marguerite Donlon na glasbo W. A. Mozarta z naslovom Strokes Through the Tail, ki je izzvenela kot posodobljen dvorni ples z izrazitim hudomušno obarvanim avtorskim pečatom. Gibanje Zaharove in petih plesalcev (Lobukin, Beljakov Abdulin, brata Gainutdinov) je bilo izredno dinamično, izpiljeno, skladno in domiselno okarakterizirano, kot bi gledali klasičen balet brez moteče časovne odtujenosti. Medsebojna interakcija je temeljila na burleskni fantovski igrivosti, spogledovanju z dekletom, in nežaljivo karikirani inverziji moško-ženskih plesnih stereotipov.
Tudi druge točke so bile izvedene na vrhunskem nivoju, najsi je šlo za klasičen repertoar, kot so pas de deuxi iz iz Coppelie Aleksandra Gorskega (Kohova, Beljakov), Grigorovičevega Spartaka (Kokova, Lobukin) in Petipajevega Beneškega karnevala (Evsejeva, Sergejev); slavni Saint-Saënsov Umirajoči labod v koreografiji Mihaila Fokina, v katerem je Zaharova prepričljivo poustvarila otožno krhkost in zlomljenost tega mističnega bitja; ali preostale sodobne koreografije. Po Ločitvi (Parting) na glasbo J. Powella in v koreografiji Jurija Smekalova (Evsejeva, Sergejev) sta Aleksej in Anton Gaintudinov odlično izrabila bratovsko navezo v koreografiji Underwood Ivana Vasiljeva (na posneto glasbo M. Richerja). Gibanje s pridihom mehaničnosti je izžarevalo tipično moški princip, obogaten z izrazito uporabo rok, poigravanjem s simetrijo ter medsebojnim oddaljevanjem in približevanjem, pri čemer je bilo venomer čutiti perfekcionistično usklajenost.
Številke in trendi
67. Ljubljana festival je v dveh mesecih postregel z oseminosemdesetimi dogodki, na katerih je nastopilo čez štiri tisoč umetnikov iz več kot štiridesetih držav in ki so v prestolnico privabili preko dvainšestdeset tisoč gledalcev. Številke pričajo o rasti in zadovoljstvu občinstva, hkrati pa nakazujejo načrtno usmeritev v bolj populistične vode.
Festival z določenimi predstavami in koncerti še vedno zagotavlja pričakovani nivo, spet drugi pa v želji po množičnosti vzbujajo pomisleke. Glede na povečanje prihodkov – MO Ljubljana je za delovanje festivala na letnem nivoju lani prispevala približno dva milijona evrov, letos več kot tri in pol; prihodek od prodanih vstopnic je večji za sto tisoč evrov, sponzorski delež pa ostaja približno enak – lahko samo upamo, da se v prihodnjih letih ne bo preveč nagnil v prid izgube kvalitete.
Kakorkoli, direktor festivala Darko Brlek je na zaključni tiskovni konferenci letošnje dogajanje zadovoljno označil kot ponoven presežek, napovedal zimski festival, ki bo od 2. do 6. februarja in bo posvečen Beethovnu, ter postregel še s tremi pomembnimi novicami. Do naslednje sezone nameravajo (končno) namestiti novo streho Križank; začnejo pripravo projekta celovite prenove tega pomembnega kulturnega spomenika, ki ga je zasnoval arhitekt Jože Plečnik; potrjen naj bi bil tudi prenos lastništva kompleksa Križank na MO Ljubljana, kar pomeni, da bo z njo upravljal Festival Ljubljana. Brlek je ob tej priložnosti izdal, da lahko prihodnje leto (ob že "posvojenem" gledališču Mariinski) pričakujemo še Boljšoj teater, madridsko operno hišo Teatro Real in nemškega tenorista Jonasa Kaufmanna.
