Letošnji Ljubljana Festival, ki ga je v otvoritvenem nagovoru Zoran Janković napovedal kot vsebinsko najboljšega v času šestindvajsetletnega direktorovanja Darka Brleka, se je pričel z gostovanjem orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga.
Tako zanosno napoved, podkrepljeno z letošnjim bogatim programom, je Brlek uvodoma pripisal tudi izdatni podpori sponzorjev ter odličnemu sodelovanju s sodelavci in glede na trenutno epidemiološko situacijo s še vedno "popularnimi" vladnimi službami (NIJZ, ministrstvoma za notranje in za zunanje zadeve). Ter seveda dejstvu, da Mestna občina Ljubljana za kulturo radodarno namenja 11 odstotkov proračuna.
Bela krajina po rusko
Na odru Kongresnega trga, tokrat brez zaprte zadnje stene, tako da je v ozadju v različnih barvnih odtenkih razkošno žarela stavba Slovenske filharmonije, smo najprej slišali izvedbo skladbe Bela krajina Marijana Kozine. Najbolj znano orkestralno delo tega slovenskega skladatelja, dirigenta, publicista in pedagoga (ter tudi prvega direktorja Slovenske filharmonije in enega prvih ustvarjalcev filmske glasbe pri nas) je zazvenelo v vsem svojem barvitem razponu. Kozina je programsko zasnovo te simfonične pesnitve opisal kot kontrast idiličnih podob njemu ljube pokrajine blizu rojstnega Novega mesta pogubnim vojnim grozotam, ki jih je sam doživel v drugi svetovni vojni. Eno največkrat izvajanih domačih del je v "ruski preobleki" izzvenelo pitoreskno v vsej mogočnosti megalomanskega orkestralnega korpusa, v posameznih niansah (tudi po zaslugi ozvočitve) morda manj prefinjeno, kot smo ga vajeni iz klasičnih koncertnih dvoran.
V sorodnem duhu, polnem emotivnih glasbenih elementov in občutij, je sledila petstavčna Fantastična simfonija, op. 14, Hectorja Berlioza. Francoski romantični skladatelj predstavlja z omenjenim delom pomemben mejnik v svetu simfonične glasbe. Posamezna glasbila imajo specifično izrazno vrednost, ki v poslušalcu vzbudijo različna čustvena stanja, hkrati pa celotnemu orkestrskemu zvoku podelijo raznovrstne barvite odtenke. Osnovno vodilo je dolga spevna in zelo čustvena melodija, okoli katere se prepletajo nežno mile linije (običajno prepuščene solo pihalom, včasih tudi godalom z oddaljenim nežnim zvenom rogov). Te so posebej izrazite v prvih treh stavkih, občasno prekinjene z naraščajoče umirjajočimi dinamični poudarki, srce božajočim sozvočjem terc ali igrivejšim tričetrtinskim taktom. V zadnjih dveh stavkih atmosfera postane mračnejša in težja. Do izraza pridejo tolkala in mogočnejša godala, poudarki so težki in odrezavi, ritmi zastajajoče sinkopirani, vse skupaj pa se na koncu zaključi s prekipevajočo himnično mogočnostjo, ki ji je, kot se za vsakoletno otvoritev spodobi, sledil tudi ognjemet.
Jagodni izbor iz Carmen
Petkov nastop opevane Eline Garanče z gosti je bil svojevrstna operna poslastica - če ga seveda ocenjujemo kot koncert opernih arij in odmislimo, da ni bila izvedena napovedana koncertna verzija opere Carmen. Predvsem po zaslugi priznane latvijske mezzosopranistke, ki je ta večer upodabljala tragično zapeljivko Carmen, in mladega čilenskega tenorista Jonathana Tetelmana kot njenega nesojenega ljubimca Don Joséja ter seveda Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Garančinega soproga Karla Marka Chichona.
Po uverturi se je Garanča, odeta v galantno izzivalno belo-vijolično obleko - ki je sicer na prvi pogled ne bi pripisali revni delavki v tobačni tovarni, kar Carmen je - predstavila z znamenito arijo L'amour est un oiseau rebelle. S pojavnostjo in glasom, izenačeno polnim ter povsem nadzorovanim v višinah kot nižinah, je takoj očarala in potrdila, da je trenutno ena najboljših Carmen na evropskih odrih. Kljub temu da smo pri izvedbi te znamenite arije (prvič ta večer) pogrešali zbor. Nato je v duetu Don Joséja in Micaële, v Parle-moi de ma mére, zablestel tenorist Jonathan Tetelman z izredno lepim, mladostno zvenečim glasom, ki se je kot za šalo kosal z mogočnim orkestrom. Še bolj se je razpel na duetu Prés des remparts de Séville ob Garanči, kjer sta dvoje v strasti gorečih src upodobila s perfektno glasovno zlitostjo, eksplozivnim temperamentom in prepričljivo odrsko pojavnostjo. Sledil je ponovni graciozno samozavestni Garančin nastop, Voici l'orde: partez, v katerem je manjšo vlogo Zunige izza odra odpel Kostas Smoriginas.
Med osmimi solističnimi nastopi, ki so sledili v preostali uri, sta vseskozi zanesljivo blestela Garanča in Tetelman (predvsem skupaj v sklepnem sklopu drugega dejanja in zaključnem C'est toil C'es moi!, pa Tetelman tudi v "tekmovalnem" moškem duetu Je suis Escamillo), medtem ko je dopolnjujoča dvojica, Kostas Smoriginas kot Escamillio in Marija Jelić kot Michaëla, sicer solidno, a v skupnem seštevku vseeno za razred nižje dopolnjevala vrhunski nastop tega večera. Pri litovskem basbaritonistu je bilo kljub korektno odpeti vlogi toreadorskega zapeljivca čutiti manjšo glasovno zadržanost ali iztrošenost, pri beograjski sopranistki pa se je zdelo, da skuša glasovne pomanjkljivosti nadomestiti s telesno ekspresivnostjo. Kot zanimivost naj zapišem, da sem prvič doživel, da je dirigent med izvajanjem arije z lahnim dotikom na ramena in z roko nakazano gesto "glej me" opozoril solistko, naj mu nameni več pozornosti. Podobni spodrsljaji bi se verjetno dali rešiti s stranskimi monitorji, ki bi pevcem dodatno omogočali sledenje dirigentu tudi takrat, ko so zaradi karakterja skladbe osredotočeni na sopevca.
Zavajajoča napoved
Petkov nastop Eline Garanče so organizatorji napovedali kot koncertno izvedbo opere Carmen, a smo bili priča samo koncertu opernih arij iz tega znamenitega Bizetovega dela. Definicija "koncertna izvedba opere" namreč pomeni izvedbo partiture v celoti, zgolj brez režirane postavitve, scene in kostumov. Občinstvo na Kongresnem trgu pa je dočakalo le izbor posameznih instrumentalnih delov (uvertur) in solističnih nastopov. Takšna poteza se zdi preveč populistična in nepotrebno zavajajoča. Ne verjamem namreč, da bi ob ustrezni navedbi prodali kaj manj vstopnic.
S stališča približanja opere širšemu občinstvu seveda ni nič narobe, saj so bili poslušalci priča zgoščenemu naboru najbolj znanih melodij iz tega dela, a pomeni razvrednotenje izvirnega umetniškega dela. Še posebej, če se bo kdo, ki je novinec v glasbeno opernih vodah, kdaj odločil za dejanski ogled opere in bo presenečen ugotovil, da traja tri ure in petnajst minut (z enim odmorom), ne le uro in pol. In da je glasba še bolj bogata, da je likov (tudi solističnih) še več in da nekatere izmed v petek izvedenih arij izvirno dopolnjuje tudi zbor.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
