(Literarna kritika) Na drugo stran

Najboljše, kar se lahko zgodi profesionalnemu bralcu - najprej knjižnemu uredniku, potem pa literarnemu kritiku -, je, da dobi v roke odličen tekst popolnoma neznanega avtorja. Dobro, Sergej Curanović je imel med letoma 2011 in 2017 v reviji Literatura objavljene tri zgodbe oziroma odlomke iz zgodb, ampak to je ravno dovolj na redko, da se je sled zabrisala. Res je tudi, da sem knjigo odprla po tem, ko ji je žirija kritikov podelila nagrado Novo mesto, torej nagrado za najboljšo kratkoprozno zbirko, in moj vstop v delo zato ni bil več naiven.

Ampak vseeno, ta knjižni prvenec je veliko presenečenje. Naslovna in prva zgodba, Plavalec, se zdi na prvo branje dokaj tipična minimalistična kratka zgodba, takšna, kot bi nastala v kakšni šoli kreativnega pisanja. Temu ustreza tudi po dolžini. Izsek iz življenja sodobnega slehernika, v katerem je zgoščena srž njegovega nelagodja, njegove notranje krize. Neozaveščena želja po pobegu, po oddaljitvi, pa hkrati strah pred globino, pred neznanim, velika praznina, dihanje, potapljanje, predaleč/preblizu od trdnih tal, pa nedoločen konec, trenutek pred odločitvijo ..., to so gotovo optimalna obča mesta te literarne zvrsti v našem času. Vendar že to zgodbarsko "mirno morje" vzburka detajl, ki ga v običajnem trpnem kratkozgodbarskem modusu ne bi pričakovali.

Drugo zgodbo, Zgostitev, je mogoče brati kot tematsko nadaljevanje prve, kot variacijo na temo prehoda, bega, potovanja (pre)daleč, vendar nas pri tem popelje na povsem tuj teren in med povsem neznane izkušnje. Skrajne človeške lege, ki so stalna zgodbarska podmena, so tokrat nemetaforične: na robu civilizacije je prečkanje meje usodno, pa tudi transformacije so bolj drastične, kot so običajno razvojne premene literarnih oseb.

Tretja zgodba, Ugrabitev, si za formo vzame detektivko, fabula je temu primerno intrigantna, z razkritji in obrati. Tako kot naslednja zgodba, Zaklonišče, je "večja od življenja", po epski širini in drugih atraktivnih velikozgodbarskih elementih, a hkrati tudi prefinjeno kratkozgodbarska - močna v detajlih, atmosferi, nejasni meji med umišljenim in doživetim. Kot rdeča nit se tudi v teh dveh zgodbah izriše "pot na drugo stran". Popotniki so v Curanovićevih zgodbah obeh spolov, malo poenostavljeno bi lahko rekli, da bežijo pred pričakovanji ali represijo posameznikov ali sistema, pred sovraštvom ali ljubeznijo, predvsem pa zato, ker postavljajo smisel (ali bolje, vztrajanje v nesmiselnosti) pred udobje, zadovoljstvo, uteho. In ker so to res dobre zgodbe, puščajo vselej nekaj prostora in dvoma - ali upanja, da je vrnitev možna, ali strahu, da beg ni uspel.

V Krivopeti, predzadnji zgodbi, se transformacija dogaja zaradi silovitega odpora in ima, tako kot v Zgostitvi, tudi fizične/fantastične/bajeslovne manifestacije. "Njen nemir pa se je še stopnjeval. Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja. Čutila je, kako izgublja težo in se navzema prijetne rahlosti, obenem pa pridobiva silo davnih zveri, ki je omogočala čisti izraz divjosti in besa. Nastajanje novega sebstva je zaznavala v vsakem vlaknu, mravljinci, ki so ji v valovih plali po koži, pa so napovedovali, da bo ta nova moč zahtevala tudi zunanjo premeno."

In smo pri zaključni zgodbi, NNkhovi spomini. Še nikoli nisem brala česa takšnega. Zgodba iz prazgodovine, ki išče odgovore na vprašanja, zakaj in kako se je "vse človeško" začelo. Zakaj so se premaknili iz prve jame v drugo (in s kopnega na morsko obalo), zakaj so začeli izdelovati predmete, ki so ne samo uporabni, ampak tudi lepi (in kako so sploh začeli prepoznavati lepoto), kako se je spoznanje ločilo od dejanja, fizični obračun od verbalnega, misel od besede in beseda od misli. In predvsem, kako je beseda nehala služiti samo sprotnemu, življenjsko pomembnemu sporazumevanju, prebijanju skozi sedanjost, temveč je začela govoriti o preteklosti, ohranjati spomine in torej pripovedovati zgodbe. V tej zgodbi o prazačetku zgodb velike prelomne točke človeštva uzremo skozi napetosti, strahove, dileme konkretnega pračloveka v konkretnih prasituacijah in s kontekstualiziranim miselnim in besednim arzenalom. Povsem na koncu, z zadnjimi stavki, knjiga sklene krog, iz prazgodovine gre nazaj v sedanjost, v trenutek, ko plavalec zapusti svojo obalo in se poda "na drugo stran". Popolnoma neprisiljen in res fascinanten dramaturški lok dopolnjujejo tudi leitmotivi drugih zgodb in mesto zgodb v zbirki.

Tako kot nazadnje ob zgodbah Eve Markun v knjigi prvencu Menažerijia (pred dvema letoma je tako kot Curanović letos zanjo dobila nagrado Novo mesto) se ob branju Plavalca zazdi, da gre, če ga primerjamo z večinsko prozno krajino, ne le za drugačne svetove, ampak za drugo vesolje.

Sodobna kratka zgodba ni podlegla avtobiografskemu trendu, se je pa zaprla v polje avtoizkušnje. Dogaja se tukaj in zdaj, dogaja se nam. O splošnem govori tako, da govori o našem posebnem. (Ki je tako ali tako že preveč splošno.) Plavalec govori o nas in našem tako, da govori o drugih svetovih, drugih ljudeh in drugih izkušnjah. Izjemno osvežujoče in izjemno tehtno.