O njegovem večkrat nagrajenem romanu Knjiga spominov je Susan Sontag dejala, da gre za največji roman našega časa in eno od velikih knjig 20. stoletja. Za delo Konec družinskega romana je leta 2003 prejel nagrado Vilenica, v zadnjem desetletju pa sta bili pri založbi Beletrina izdani še dve knjigi njegovih esejev.
Vzporedne zgodbe so nastajale 18 let, knjiga je leta 2005 izšla na Madžarskem, leta 2011 doživela angleški prevod. Je slovenski prevod za vas potovanje nazaj ali je knjiga še vedno del sedanjosti?
"Ne gre ne za potovanje nazaj in niti ni to zame knjiga o današnjem času. V knjigi so prisotni vsi časi, saj gre za zgodbo o človeških usodah. Pripovedovanje zgodb pa po zakonitosti poteka skoraj vedno v pretekliku."
Je tako monumentalno delo, ki je terjalo toliko časa, inspiracija za delo naprej?
"Ne razmišljam dosti o tem. Sem kot gledališki igralec na odru: po zadnji ponovitvi pozabi besedilo in ne razmišlja več o igri, ki jo je odigral. Razmišlja naprej. Tudi sam se zdaj ukvarjam z novo knjigo."
Pisali ste v času različnih političnih sistemov. Je današnji čas prijazen pisanju?
"Čas je pomembna tema mojega romana, a ne morem razlikovati med sedanjostjo in preteklostjo. Vse, kar je sedaj, je bilo tudi včeraj in bo tudi jutri. To je morda glavna rdeča nit mojega romana. Zgodovinski časi in trenutki se ne razlikujejo. Ločevanje časa na včeraj, danes in jutri je umetna ločitev. Po poklicu sem tudi fotograf in na dvorišču moje hiše stoji hruška. Odločil sem se, da jo bom fotografiral vsak dan in opazoval njeno spreminjanje. Včasih sem naredil več fotografij, včasih le eno, a vedno z istega mesta. 365 dni. Eno leto nisem potoval. Že med fotografiranjem sem se zavedel, da letnih časov ni, saj ni jasnih meja. Ne moremo reči, da nekega dne nastopi jesen in za njo zima. Obstajajo le prehodi. Spremembe. Večkrat je pomlad, vmes je kdaj še zima, ti pojavi se med seboj križajo in prepletajo. Ne sledijo človeškim pojmom in idejam. Kot pisatelja me zanima, kar obstaja – in to sta sprememba in prehod iz enega v drugo stanje. To ni le moja ideja, tudi znanstveniki pravijo, da ne moremo govoriti o pojavih, ampak gre za prehode iz enega stanja v drugega. Zanimajo me ti prehodi in ne čas."
Razumete sedanji prehod, ki se dogaja?
"To bo vprašanje za zgodovinarje. Mene zanimajo konkretne usode ljudi. Moja naloga je, da pišem o ljudeh z lasmi, rokami, z glavo in o tem, kakšni so njihovi stiki in odnosi z zgodovino. Zgodovina me zanima le, ko se stakne z ljudmi in vpliva na njih."
Pišete o ljudeh, ki tudi v najbolj ekstremnih okoliščinah še vedno ljubijo, so žalostni, ubijajo, so veseli … Vas je strah te človeške prilagodljivosti?
"Ta prilagodljivost je osnova človeških bitij. Če se ne bi znal prilagoditi, človek ne bi preživel niti deset dni na tem planetu. Naša osnovna antropološka lastnost je tudi, da si želimo preživeti za vsako ceno. To pa je lahko tudi amoralno. Za človeka je preživetje pred moralo. Kot je napisal že Bertolt Brecht, najprej je kruh, nato morala. Naša dejanja težijo predvsem k preživetju. Sam moram vsaj vsakih šest ur piti in jesti."
A zakaj potem berete knjige?
"Seveda to ne pomeni, da morala ni pomembna. Tudi meni. Pomembno mi je ohranjati lastno moralno integriteto. A zavedam se, da druge ljudi ne usmerja niti ne vodi moja morala. Moja naloga in cilj sta razumeti ljudi, kakršni so. Moja naloga ni razpredati o tem, kakšni bi želel, da bi ljudje bili, ali kakšni se mi zdi, da bi lahko bili. S temi vprašanji se ukvarjajo politiki in duhovniki. Moja želja je videti in razumeti ljudi, kot so."
Skozi vaše delo; kakšni so ljudje danes?
"Na splošno ljudje nimajo lastnostih. Eni so tako, drugi drugače. V določenem stanju so le konkretni ljudje."
V enem od intervjujev ste dejali, da se z globalizacijo spreminja tudi način pripovedovanja zgodb, da te ne morejo biti več hierarhične, ampak so horizontalne, paralelne. Se to odraža tudi v družbi in odnosih med ljudmi?
"Vse se spreminja, a so tudi stvari, ki ostajajo enake – denimo biološke potrebe in lastnosti. Če primerjamo našo sodobnost z obdobjem pred sto ali petdesetimi leti, je očitna razlika zagotovo tehnološki napredek. Če so ti procesi v obliki škarij, je danes, kot opažam, razdalja med človekom in tehnologijo prevelika. Človek ne razume več naprav, s katerimi upravlja in s katerimi si pomaga. Kmet, ki je delal na polju pred stotimi leti, si je orodje naredil sam ali pa je vsaj razumel, kako je delovalo, kar je uporabljal. Poznal je vreme in znal ga je napovedati. Danes ne razumemo tehnologije, ki je okoli nas. Ne razumemo orodij, ki jih uporabljamo. Ne razumemo vseh priložnosti, ki nam jih tehnika ponuja – to je pomembna sprememba."
So zato naša življenja v doživljanju revnejša?
"Ne, morda le manj razumljiva. In morda je več možnosti za manipulacije in priložnosti, da se z nami manipulira. Ne vem, kaj zares počne ta naprava (pokaže na diktafon, op. p.). Za vodo pa lahko vem, ali je dobra ali ni, že po njenem okusu in vonju – ne morete me prinesti naokoli, saj občutim in zaznavam."
Kakšno vlogo ima v tem svetu literatura?
"Literatura je pomembna, če ne ponuja lažnih podob in alternativ, ampak odgrne pogled v razlike med resničnostjo in navideznostjo. Literatura lahko odigra svojo vlogo, če poskuša pogledati zadaj in razkriti, kaj je v ozadju. Tako se obnašajo mačke. Mačka se ne more navaditi televizije – vedno bo šla okoli nje, s tačkami bo poskušala ujeti sliko na ekranu. Ne razume je. A ne razumem je zares niti sam. Bistvo pisanja je, da ponudim trenutek, ko nastopi razumevanje. To mi je pomembno. To razumevanje pa morda nosijo v sebi tudi drevesa, kajti razumevanje je skupno. Naša je skupnost z živalmi, z drevesi, z rastlinami. Proces spoznavanja je skupen."
"Lokalni ali strankarski interes ima danes prednost pred interesi česarkoli večjega"
"Pomen besede politika je pomemben. Jemati ga gre resno: v našem polisu se moramo pogovarjati o naših skupnih stvareh – drugače ne gre"
