Za konec pomladnega cikla 26. sezone Jazza v Narodnem domu (ND) je v torek, 6. maja, na malem odru pred do zadnjega sedeža in še čez napolnjenim avditorijem kletnega kluba nastopil ameriški trio 3DOM Factor. Sestavljajo ga priznani glasbeniki treh generacij: 49-letni saksofonist filipinskih korenin Jon Irabagon, 70-letni kontrabasist Joe Fonda in legendarni 82-letni bobnar Barry Altschul. Vsi so z drugimi zasedbami v Mariboru gostovali že prej, zadnja dva pred skoraj 20 leti tudi skupaj, starosta zasedbe pa pred tem v davnih 70. letih, ko je bil eden od protagonistov svetovnega preboja znane münchenske založbe ECM.
Avtorski free jazz in šablonski napevi
Kot namiguje že prvi del imena skupine, ki zveni precej podobno angleški besedi freedom (svoboda), se njihova intenzivno improvizirana, a vseskozi uglajena in prefinjeno harmonična glasba spogleduje predvsem z domiselno inovativnim avtorskim free jazzom. A melodična razvezanost tega se pogosto prepleta s številnimi radikalno predelanimi motivnimi drobci znano zvenečih, marsikdaj že kar šablonskih napevov latinskoameriške pa evropske (tudi alpsko poskočne) ljudske in družabne pa severnoameriške popularne ter še katere, predvsem komercialne plesne glasbe. Sploh pa bi lahko podobno opisali tudi velik del standardnega jazza iz tako imenovanega zlatega obdobja sredi prejšnjega stoletja, ko je bil vsaj njegov mainstream že kar pretirano kanoniziran, predvsem pa povečini namenjen glasbeni spremljavi lahkotno neobvezujoče zabave širokih ljudskih množic.
3DOM Factor se - kot nekakšen glasbeni freedom fighter (borec za svobodo) ali vsaj odločen kritik - pri tem (nekako v duhu pionirjev free jazza) dosledno upira spogledovanju s prevladujočo klišejsko nezahtevnostjo uporabljenih virov. Namesto tega kliče k zbranejšemu, bolj angažiranemu in poglobljeno analitičnemu poslušanju kompleksne celote, ki šele zares razkrije obilico muzikalnih presežkov, ponudi pa tudi kak morebiten namig o estetskem credu skupine in njenih članov.
Vprašanje fizične in kondicijske kompatibilnosti
Pri generacijsko tako raznoliki in povrhu še razmeroma majhni zasedbi, kot je klasičen jazzovski trio, se seveda utegne postaviti vprašanje povsem fizične ali vsaj kondicijske kompatibilnosti sodelujočih glasbenikov. Po intenzivnosti igranja pričakovano izstopa najmlajši saksofonist kot glavni nosilec melodične linije. A precej starejša kontrabasist in bobnar nikakor nista v stalnem ozadju, kot kak baročni basso continuo, ampak s svojim znanjem, prav nič rutinsko zvenečo rutino in ogromnimi izkušnjami ves čas skladno parirata, občasno pa zablestita tudi s solistično virtuoznostjo.
Torkovemu koncertu nikakor ni primanjkovalo razgibanosti in energije. Bi pa večina občinstva najbrž želela, da bi bil nekoliko daljši - čeprav je s sredinskim premorom vred (in brez sicer običajnega dodatka) trajal dokaj običajno uro in pol.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
