Med pogovorom na festivalu Fabula v Cankarjevem domu ste dejali, da z liki v romanu Cigan, ampak najlepši niste želeli ustvariti novih sterotipov. Kaj so bili ti, v katerih ste odraščali, in ste se jih kasneje zavedli, jih želeli preseči?
"Ko sem začel pisati, se mi je prav zgodba Sandija, mladega Roma zdela najmanj resnična. Nisem vedel, ali mi jo bo uspelo napisati, dokler nisem sprejel, da pravzaprav ne vem, kako Romi živijo niti zakaj, pa četudi so le tri kilometre oddaljeni od vasi, kjer sem odraščal. Prijateljica moje babice je bila Romkinja, ki je redno prihajala na kavo in klepet, a veliko izmenjav in srečevanj v resnici ni bilo. Slišal sem zgodbe, a vedel zares nisem nič. Ugotovil sem, da se moram pogovriti z ljudmi, ki mi bodo poglobljeno pojasnili, me peljali v njihovo okolje in skozi življenja, ki jih živijo. Spoznal sem, da četudi je veljalo, da je bilo Medžimurje odprt prostor, kjer Romi živijo že od 19. stoletja in je do pred tridesetimmi leti obstajala določena harmonija sobivanja, so te skupnosti tudi zgodovinsko v resnici zaprte in odrinjene na rob. Večinsko prebivalstvo goji nezaupanje do Romov, a nezaupanje Romov do zunanjega sveta je še večje. To sta poudarili tudi Romkinji, s katerima sem veliko sodeloval – obe študirata in enkrat sem jima rekel, da bosta sijajen zgled mladim. Odkimali sta – in pojasnili, da ne bosta več del skupnosti, ko se bosta vrnili, saj bodo nanju gledali, kot da sva okuženi s svetom belih."
Skozi zgodbe v romanu se dotaknete tudi izkušnje migracij.
"Na Hrvaškem se je začelo na veliko govoriti o tihotapljenju ljudi čez meje spet leta 2015, ko je prišlo veliko begunk in beguncev iz Sirije. A v Medžimurju je to del normalnosti. Regija meji na Slovenijo in od devetdesetih dalje ljudje tihotapijo ljudi čez meje. Brezposelnost je bila visoka, vladala je letargija in skoraj vsak, ki je imel kombi in je lahko, je poskušal dodatno zaslužiti tudi s tem. To je bilo del okolja. Kot piscu mi je bilo težje stopiti v čevlje Romov: razumeti, kaj so njihove želje, strahovi. Kajti geografska bližina nujno ne pomeni razumevanja in poznavanja."
"Ko je Slovenija na mejo namestila rezilno žico, ni nihče na Hrvaškem mislili, da to podpirate vsi prebivalci in prebivalke Slovenije." - Kristian Novak
"Nedvomno obstaja potreba komunicirati globalno, po drugi strani pa je nemogoče, da bi na svetu obstajal zgolj en jezik – tudi če bi, bi se v njem ponovno oblikovale lokalne posebnosti in različice." - Kristian Novak
