(KOMENTAR) Evropska prestolnica kulture za vse - vse ljudi in vse probleme

Prvega januarja se domačini z adrenalinsko žilico in odpornostjo proti mrazu spustijo s kajaki po Soči. Ko so jih letos na tej misiji pričakale televizijske kamere, so takoj povedali, da so to naredili v čast Evropske prestolnice kulture (EPK), ki bo obe Gorici povezala tako, kot ljudi na obeh straneh meje povezuje Soča.

Naslednja vest z Goriškega v tem letu je bila prav tako o fizični povezavi med mestoma, in sicer o vlaku, ki bo od te nedelje vozil med mestoma. In vozil bo s popolnoma prenovljene postaje v Novi Gorici, ki so jo odprli pred desetimi dnevi. Naslednja prometna vest pa so bili že nasveti o tem, kje jutri, 8. februarja, na dan otvoritve, sploh parkirati. Pričakujejo namreč sto tisoč ljudi. Slavje so poimenovali Od postaje do postaje, navdih zanj pa jim je dala urbana legenda o Davidu Bowieju, ki naj bi bil, pravijo, neke zimske noči pred točno petdesetimi leti v Novi Gorici izstopil z avtobusa, ponoči hodil okoli in si zapisoval zamisli ter žvižgal melodije. Leto kasneje je izdal album Station to Station (Od postaje do postaje). 

Ne samo novoletni kajakaši, prav vsi na Goriškem in sploh vsi Primorci vedo, da imajo EPK in da so tudi oni njen del. To je zavest, ki je ne Mariborčani ne meščani pridruženih mest (se kdo sploh še spomni, katera so bila?) ob prvi slovenski EPK leta 2012 nismo imeli. Kako bi jo tudi imeli, ko pa ni z ničimer vplivala na vsakdanjost in na običajne prebivalce mest.

Kolikor so me vesti o skupnostnih projektih - tudi o košarkarskem igrišču dobesedno na meji, pol v Italiji in pol v Sloveniji - navdušile, sem imela z mitološkim Davidom Bowiejem najprej težave. Se s tem mrtvim herojem odzivajo na vse žive koncerte, ki si jih bo ob EPK privoščila Furlanija –Julijska krajina in za katere ve res vsa Slovenija? Ali ob vsej bogati zgodovini tega prostora res niso mogli najti koga neizmišljenega? Potem pa je bil prejšnji teden v stari Gorici protest tistih, ki hočejo, da bi mestni svetniki odvzeli naziv častnega meščana Mussoliniju, in pri tem pričakujejo tudi podporo EPK. V trenutku sem razumela, da je Bowie varna izbira, ki ne razdvaja, ker ni nikogaršnji.

Obujeno častno meščanstvo nas opominja, da brezmejnost, ki je vodilo in slogan prestolnice, prej ali slej trči na ovire. A čeprav se želijo trkom na dan otvoritve izogniti, je že v pripravah na prestolnico prišlo na površje marsikaj, kar je bilo potlačeno in namerno ignorirano in bo zdaj zahtevalo razrešitev. EPK Nova Gorica-Gorica je velik in težek projekt.  Moral je reševati in moral bo reševati običajne epekajevske kregarije med kulturnimi producenti in umetniki in se iti še meddržavno, medkulturno in tudi medideološko diplomacijo. Med drugim je moral v dnevih pred otvoritvijo odgovarjati okoljevarstvenikom, ker se je v želji po vključitvi gospodarstva spajdašil z onesnaževalci in uničevalci narave in življenj.

Ne bo lahko, ampak videti je, da bo pravo. Videti je, da bo to kulturna  prestolnica, ki bo prebudila speče duhove in bo morala iskati odgovore na najtežja vprašanja. Videti je, da to ne bo samo prestolnica umetniških dogodkov - čeprav teh ne bo malo in bodo brez dvoma vrhunski -, ampak bo prestolnica za vse ljudi in za vse družbene probleme. Gremo, Nova Gorica-Gorica! Go!