Če bi sodil zgolj po neformalnem pogovoru pred koncertom s slovenskim skladateljem Urošem Rojkom, katerega delo ObSession smo slišali nekje na polovici koncerta, bi lahko pesimistično zaključil, da je slovenska umetnostna glasba na margini. Ali to velja na splošno za vso slovensko glasbo ali zgolj za dela omenjenega ustvarjalca, je težko soditi, vseeno pa me po izrečenem obhaja slutnja, da so za takšen položaj slovenske glasbe ali bolje rečeno glasbe slovenskih skladateljev z akademsko izobrazbo krivi in odgovorni skoraj izključno in predvsem ustvarjalci sami. S stigmami neposlušljivosti s prisotnostjo pretirane disonantnosti, ki mora biti v umetnostni glasbi prisotna za vsako ceno, pa celo kakofonije in kompozicijske alogičnosti v stilu (post)postmodernega karkolizma se bo slovenska glasba očitno morala še nekaj časa spopadati. Vse očitnejši postaja razkorak med tem, kar producirajo akademsko izobraženi skladatelji (ali vsaj kar jim veleva mainstreamovska akademska doktrina) in pričakovanji sodobnega občinstva.
Gotovo se lahko vsi strinjamo, da živimo danes v nekoliko drugačnih časih kot na začetku 20. stoletja, ko je Arnold Schönberg, eden izmed pionirjev atonalnosti, dodekafonije in serialne glasbe, ki so najodločneje definirali registre glasbenega modernizma, emancipiral disonanco kot samostojni fenomen in (nepovratno?) porušil tradicionalno tonično-dominantno hierarhijo harmonije v glasbi. Tudi potrebe sodobnega občinstva so se – po vsem slišanem iz koncertnega repertoarja 20. stoletja in zgodnjega 21. – medtem bistveno spremenile, kar so ugotovili tudi že nekateri ustvarjalci najmlajše generacije, med drugim "čudežna deklica" Alma Deutsch, angleška skladateljica, pianistka in violinistka, ki je pri sedemnajstih doživela praizvedbo svoje opere Pepelka (Cinderella) v Dunajski državni operi in je na svojem zadnjem recitalu (decembra 2019) v Dvorani Carnegie v New Yorku princip svoje kompozicije – serije štirih valčkov, v kateri je uporabila tudi zvoke siren – pojasnila nekako takole: "Uporabila sem nekaj grdega in iz tega želela ustvariti nekaj lepega." (Posnetek koncerta je dostopen tudi na kanalu YouTube.) Gre za stališče, ki bi ga marsikateri zapriseženi modernist stare šole odpravil kot naivnost ali nesmisel – kakor da bi šlo pri ustvarjanju tonalne glasbe za nekaj preživetega, z akademskega vidika neodpustljivo pregrešnega in infantilnega –, pa čeprav gre za povsem legitimno stališče oziroma ustvarjalni pristop.
Kakorkoli že, koncertnemu ciklu Carpe artem v produkciji Društva za komorno glasbo Amadeus in njegovim snovalcem se je treba zahvaliti, da je sodobna umetnostna glasba – pa čeprav si s sodobnostjo deli zgolj čas, v katerem je napisana, in v resnici ne več njenega duha, ki se še vedno amorfno in brez pravega vrednostnega kompasa spreminja, kamor pač zapiha veter – nekoliko manj na robu, kot bi bila sicer. Zanimiv program koncerta, ki ga je skladatelj Vito Žuraj zasnoval kot nekakšno interpelacijo nemške romantike, v mislih imam seveda šest samospevov Franza Schuberta (Glasbi, Nemirna ljubezen, Postrv, Podoknica iz cikla Labodji spev, Vilinski kralj in Pastir na skali), skozi prizmo slovenske perspektive v podobi treh kompozicij – Particles Matica Romiha, že omenjene Rojkove ObSession in Žurajeve parafraze Schubertovih samospevov Schub'rdy G'rdy, so v različni izvajalski kombinatoriki izvedli sopranistka Nika Gorič, pianist Ferdinando Mussutto, akordeonist Stefan Hussong, tolkalist Simon Klavžar, klarinetist Aljaž Beguš, saksofonist Domen Koren in dirigent Simon Krečič.
Koncertni dogodek se zdi še toliko bolj dragocen zaradi praizvedbe Romihove novitete, s katero je nadebudni skladatelj sicer pokazal suvereno obvladovanje kompozicijske obrti, a bi veljalo vseeno več njegove pozornosti v bodoče nameniti koherentni izpeljavi glasbenih misli in dodati še nekoliko več pomensko opolnomočenih not, ki bi presegle zgolj prazno gesto zapolnjevanja časovne oziroma akustične praznine in tako javnosti pokazale, da tudi v sodobni umetnostni glasbi lahko gre za še kaj več kot zgolj urejanje prometa zvočnih učinkov. Diametralno nasprotno velja za Rojkovo kompozicijo, ki pa je kljub avtorjevim izkušnjam in vednosti ostala ujeta v lastno ludistično četrttonsko virtuoznost – od tod najbrž tudi naslov skladbe –, ki pa ji manjka predvsem preudarnosti in zrelosti glasbene dramaturgije. Kot pomenljiv kompromis se v luči zapisanega kaže Žurajeva parafraza, ki je zelo "smart" (če uporabim to skorajda že zlorabljeno večpomensko tujezvočnico) zakodirala sodobno banalnost nadlegovanja neke natakarice v baru, ki se za pijanega nadlegovalca sicer ne izteče dobro, rafinirano Schubertovo melodiko in potentni odrski simbolizem.
Med glasbenimi izvajalci tako velja (ob solidnosti vseh neomenjenih) izpostaviti predvsem sopranistko Niko Gorič, ki je pokazala veliko vokalno agilnost in izredno glasbeno inteligenco. Pevka, ki smo ji oprostili občasne obskurnosti v nemški dikciji, se bo nedvomno še naprej razvijala in ji želimo še veliko premišljenih potez pri izbiri repertoarja. Tudi virtuozni "multitasking" tolkalista Simona Klavžarja in akordeonista Stefana Hussonga sta dala slutiti globoko muzikalnost, ki bi jo veljalo vnovič preizkusiti s kakšnim drugim repertoarjem in morda v akustično prožnejšem prostoru. Med najpresežnejšimi momenti glasbenega večera pa sta vsekakor izstopala neverjetno dolgi dih in na momente z božansko sublimnostjo pregnetena fraza klarinetista Aljaža Beguša, ki je glasbeno dramaturgijo Schubertovega Pastirja na skali povzdignil na povsem nesluteno raven, in to do te mere, da se poslušalcu zahoče še – morda ne slovenske glasbe same po sebi, prav gotovo pa vrhunskih slovenskih glasbenih poustvarjalcev.
