Slovensko narodno gledališče v Mariboru je z različnimi predstavami tudi to leto ustvarilo praznično prednovoletno vzdušje. Med množico predstav, ki jih ponuja najmlajšim, je predstava Kekec, ki je bila premierno uprizorjena že na začetku sezone, decembra pa so z desetimi predstavami poskrbeli, da je bila Velika dvorana SNG zasedena do zadnjega sedeža, predvsem z mladimi obiskovalci. Kot kulturna ustanova ima gledališče med drugim tudi družbeno nalogo, da se posveča gledališki vzgoji mladih generacij. Iz tega razloga je toliko bolj pomemben izbor predstav – te po navadi temeljijo na zgodbah, ki jih otroci že poznajo in so tako ali drugače navzoče v otrokovem odraščanju. Tako je bilo tudi tokrat, nastal je avtorski projekt otroškega baleta Kekec Edwarda Cluga v sodelovanju z glasbenikom Boštjanom Naratom in zasedbo Katalena.
Sodobno videnje zgodbe
Ta premiera zaznamuje dve obletnici: stoto obletnico prve objave pripovedk Josipa Vandota o Kekcu v mladinskem listu Zvonček in prav tako stoto obletnico prve uprizoritve baleta v Sloveniji – Možiček Josipa Ipavca. V tem stoletnem obdobju je slovenski balet obogatil naš kulturni prostor z neštetimi umetninami, zgodbe o Kekcu pa so prav tako našle navdih pri umetnikih, ki so na glasbenem področju ustvarili pesmi o Kekcu, filmska produkcija je posnela kar tri celovečerne filme, Kekčeve zgodbe so našle prostor tudi v otroških slikanicah in tako je lik Kekca postal del slovenske otroške dediščine.
Skratka, baletna umetnost in Kekec sodita v sklop slovenske tradicije in sta se prepletla na Velikem odru SNG v Mariboru. Umetniki, ki so ob tej priložnosti prikazali svoje videnje Kekčevega mita, in odrsko postavitev oplemenitili z umetniškimi pristopi 21. stoletja, so, ob že prej omenjenih ustvarjalcih, še scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec luči Tomaž Premzl in asistent koreografa Sergiu Moga.
Že izbor Clugovih sodelavcev pri projektu je nakazal, da nas čaka odmik od ustaljenih interpretacij Kekčevih zgodb. Ustvarjalci predstave so že v napovedniku poudarili, da želijo ustvariti like, ki temeljijo na Vandotovi zgodbi Kekec na volčji sledi, in s plesom in odrskim gibom približati mladim gledalcem baletno umetnost, kakršna je značilna za današnji čas. Sodobno videnje sage o Kekcu je v koreografskem prijemu Edwarda Cluga ustvaril predstavo v svojem znanem baletnem stilu.
Zlitost glasbe Katalene in dramaturškega oblikovanja mladinske zgodbe je ponudila enourni odmik v svet brezčasnosti, združen s spominom na nekaj, kar so nekoč ustvarjali ljudje, živeči v tem okolju. Vložki znanih Kekčevih pesmi so dopolnili predstavo, ki je ne moremo poimenovati drugače kot popolno doživetje. K celoti so prispevali tudi scena in kostumi. Minimalistična scena, fokusirana na center odra s temnim ozadjem, je gledalce osredotočala na akterje in ni dovoljevala pozornosti v ozadje in na robove odra. Osrednji scenski element, simbolična Kekčeva kapa, je imel večplastno funkcijo. Z umetniškega vidika izvirno in funkcionalno, iz perspektive velikega gledališkega volumna za male gledalce pa ne posebno slikovito. Kostumi Lea Kulaša so tudi ubrali pot preobrazbe ljudskih značilnosti v sodobno obliko.
V predstavah je nastopilo več alternacij, kar se je v decembrskem času pokazalo zelo smotrno, saj so predstave uprizarjane v dopoldanskem in popoldanskem času v istem dnevu.
Premierski ogled
Premierska zasedba je s svojim nabojem plesne energije zagotovo utrla Kekčevo pot novim generacijam otrok, če pa like analiziramo z dramaturškega vidika, opazimo, da bi moral Kekec (Ionut Dinita) v celotnem dogajanju bolj izstopati in da bi moral izražati tisto "nekaj", kar je značilno za otroškega junaka, s katerim se mali gledalci lahko identificirajo. Lik Mojce (Catarina de Meneses) je s prepričljivimi plesnimi atributi združeval nežnost in nebogljenost z igrivo navihanostjo. Rožle (Alexandru Pilca) je bil v svoji umetniški prezenci na trenutke skorajda močnejši od Kekca. Volk oziroma psiček (Yuya Omaki) je pri slehernem nastopu z izjemnim gibanjem in bogato izraznostjo pritegoval pozornost gledalcev in narekoval dinamiko predstave. Po koreografovih pripombah, sklicujoč se na Josipa Vandota, lik Pehte naj ne bi bil prikazan kot zlobna čarovnica, ampak osamljena zeliščarica, ki je pač drugačna in je okolica ne razume. Klavdija Stanišič v liku Pehte pa nam je pustila tudi svoje videnje – delovala je kot dobrohotna ženska, ki je pripravljena pomagati ljudem v stiski, pa četudi mora poseči po bolj ostrih ukrepih. Vaščani so korektno sledili koreografovim idejam in dopolnjevali solistične nastope z intenzivnimi temperamentnimi nastopi, ki so se vklapljali v dogajanje z navihanimi gibi v koloni, krogu ali parih – asociacija na robate prizore vaškega življenja Maksima Gasparija.
Decembrski ogled
Ogled predstave v decembrskem ciklusu nam je še dodatno potrdil, da je gledališče bistven dejavnik odraščanja in da s svojimi čari potegne slehernega otroka v svet domišljije in umetnosti. V drugi zasedbi je vlogo Kekca odplesal Filip Jurič. S svojimi sproščenimi nastopi, podprtimi z dobro plesno tehniko, je puščal vtis, da je ravnokar pritekel izpod vrhov planin, in otrokom pripovedoval o svojih dogodivščinah. Ob sebi je imel prijatelja Rožleta (Alexandru Pilca) in Mojco, plesala jo je Mirjana Šrot, čuteča navihana in dramsko izrazna plesalka, ki je prepričljivo izražala težave slepe deklice. Tudi lik Pehte v izvedbi Olesje Hartmann Marin je dobil dodatno umetniško težo. Podala je nianse notranjih občutkov, od zagrenjene in pretkane čudakinje do sočutne in v bistvu dobre ženske. Jana Trniniča smo videli v vlogi volka – živahen in nagajiv je dal tej vlogi osebno noto.
Vsako kulturno področje ima svoje značilnosti, ki so kot kolektivni spomin vtkane v dojemanje in doživljanje svoje dediščine, in sem nedvomno sodi zgodba o Kekcu.
