Glede na to, da sem človek gledališča in občasni dramatik, mi je seveda najljubši pisateljev dramski opus. Če pa razmišljam širše, potem je moj najljubši opus - opus življenja z imenom Ivan Cankar. Cankarjevo življenje in njegovo doživljanje sveta je prepleteno in v resnici neločljivo od njegovo literature. Njega literarna dela so On sam. Pisatelj je vedno ves prelit in zlit v svoje pisanje. Pravzaprav smo lahko hvaležni, da smo Cankarja imeli. Ne samo kot pisatelja, temveč tudi kot človeka, ki si je upal reči, ki si je upal povedati, ki je imel pogum, ki je bil trn v peti, ki je bil bruno v očesu, ki je gledal nase in na Šentflorjance z neusmiljenim, rentgenskim pogledom. Lahko rečemo hvala usodi, da nam je v to tesno dolino šentflorjansko navrgla tudi človeka, ki je s svojo besedo razsvetlil podobo nastajajočega naroda, kateremu je lahko pljunil v obraz z enako iskrenostjo, kot ga je znal tudi poljubiti.
Samo tá je kriv!
Duri na desni se na stežaj odpró; v dvorano stopi debel človek, vaškemu policistu podoben, sabljo ob strani, svetilko v roki.
Debeli človek: V imenu postave vprašam, če se ne skriva tod Krištof Kobar, tat, umetnik, kontrabandar in razbojnik?
Vsi molče okamene.
Debeli človek: Kdo izmed vas, vprašam, je Krištof Kobar, tat, umetnik, kontrabandar in razbojnik, ki se je priklatil v dolino šentflorjansko, da jo pohujša?
Vsi, debeli človek tudi, se ozro na popotnika.
Popotnik (ves ubog in klavrn): Kako bom umetnik, kako bom razbojnik? Sirota sem iz doline šentflorjanske; Mojzes, pod vrbo skrit.
Vsi (v grozi): Kdo?
Popotnik: Nikar me ne tepite! Krištof Kobar se je odpeljal z nevesto ...
Zlodej: Hudiča samega je ukanil!
Zlodej plane skokoma na verando in izgine smrdèč.
Vsi (zakričé od groze): Zlodej sam!
Dacar (popotniku): Samó tale spletka je kriva, ta reva jokava!
Popotnik: Saj nisem kriv, saj grem na pot!
Popotnik zbeži na verando.
Vsi: Samo tá je kriv!
