Petra Vidali
Nataša Kramberger: "Težko bi delala nekaj, kar ne bi bilo totalno moje, kar ne bi bilo moj boj. Zame je pri umetnosti ali pisanju vendarle ključno, da je boj. Ne nujno družbeni angažma, a nekaj se vseeno vedno trudim premakniti. Če drugega ne, za barvitost jezika. Če me nekaj ne žuli, tako žuli, da prav boli, se mi zdi brezveze pisati o tem in se s tem sploh ukvarjati."
S pisateljico, ki dobi nagrado Prešernovega sklada za knjigo Po vsej sili živ: "Vedno bolj verjamem, da je pisanje kolektivno dejanje." Kako to misli? Ali bi sploh lahko pisala čisto fikcijo? In bi pisala o tem, kaj počnemo zemlji, Zemlji in sebi, četudi več ne bi nikoli obrezala drevesa ali okopavala z motiko? Zakaj je oma ponavljajoči se lik njene literature? Zakaj se je pisateljica zjokala, ko je slišala obrazložitev nagrade Prešernovega sklada? Kaj je po odlomku iz romana, ki ga je prebrala učencem, rekel četrtošolec Gabrijel in zakaj ga bo vse življenje citirala?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
