(INTERVJU) Maja Doroteja Prelog o filmu, ki ga je spisalo resnično življenje

Na začetku 27. Festivala slovenskega filma je bilo letos vse tako, kot mora biti na dobrih festivalih, saj je tekočo otvoritev nadgradil še boljši film. Ta film je bil Cent'anni (Sto let), celovečerni prvenec režiserke Maje Doroteje Prelog. Dokumentarec nas postavi v odnos med avtorico in njenim fantom Blažem Murnom. Po več letih včasih idilične, včasih turbulentne zveze namreč on izve, da ima levkemijo in nemudoma začne z zdravljenjem. Po uspešnih terapijah ozdravi, kot akt zmagoslavja nad boleznijo pa si zada nov cilj: prekolesaril bo pot od Dolomitov do vulkana Etna, vse to pa bo pospremil še bolj zmagovit dokumentarni film z naslovom Cent'anni, ki označuje njegovo željo, da bo po ozdravitvi dočakal stoletno starost. Vendar pa na tej poti na dan privrejo stare in nove travme ter notranji in zunanji konflikti – tako s samim sabo kot z režiserko in celotno filmsko ekipo, ki je na težki poti po italijanskih Alpah deležna nemalo očitkov in kletvic.Cent'anni je film, ki kar brsti od iskrenosti in čustev, kakršna res redko vidimo na filmskem platnu, zato ni dvoma, da bo po projekcijah na festivalih v Trstu in Sarajevu zdaj prepričal tudi slovensko občinstvo. Z režiserko Majo Dorotejo Prelog smo se pogovarjali po slovenski premieri filma v Portorožu.Včeraj smo bili priča zgodovinskemu trenutku na Festivalu slovenskega filma. Po zaslugi vašega filma je festival prvič v 27 letih odprl dokumentarni film. Kaj vam kot avtorici pomeni ta podatek?"Zdi se mi, kot da sem dobila neko krono na glavo. Res mi je v čast, da je moj film odprl festival. Da se je to hkrati zgodilo z dokumentarnim filmom, se mi pa zdi še posebej 'vau'."Ali ste res dokumentaristka po duši ali je ta zgodba, ki se vama je zgodila, pač privedla do tega, da je Cent'anni takšne vrste film?"Res je šlo bolj za splet okoliščin. Mene bolj zanima igrani film, ampak sem v študijskih filmih že delala z naturščiki. Zanima me iskanje resničnega življenja v igranem filmu in mogoče se mi je tu pri Cent'anni to nekako poklopilo, ker je resnično življenje spisalo ta film, če se tako izrazim. Zato ne bi rekla, da sem dokumentaristka po duši, ampak da me zanima ta naravni, recimo temu dokumentarni aspekt filma." Ko sta prižgala kamero, so se izlila čustvaFilm Cent'anni ni dokumentarec, ki bi se držal načela muhe na zidu. Čeprav ga je ustvarilo življenje, gre vseeno za usmerjeni, celo skonstruirani dokumentarec."Cent'anni nikoli ni bil mišljen kot observacijski dokumentarni film, ampak že od samega začetka kot zelo skonstruiran film, pa čeprav se potem zgodba ni odvila v smeri zmagoslavja nad levkemijo, ampak se je pač poglobil v najin odnos. Že od začetka sem imela zelo jasno strukturo, zelo jasno metodo pristopa, podobnega igranemu filmu. Mislim, da to ni nujno slaba stvar, da film temelji na montaži in da na koncu izpade kot nek kolaž. Z Blažem zelo dobro delujeva, ko imava kamero uperjeno v naju in zato ko na koncu pogledam vse skupaj, mislim, da tak pristop za ta film deluje."Ampak kje je meja med beleženjem realnosti in tem, da je pred kamero nekaj usmerjeno? V filmu je veliko čustev in tega ne moreš ravno zaigrati in usmerjati. Kamero sta morala dejansko prižgati takrat, ko se je nekaj pomembnega zgodilo."Na srečo ali pa na žalost je bilo tako, da ko sva prižgala kamero, so se ta čustva izlila ven iz naju. Vsekakor nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Bilo je slučajno in hkrati zelo grozno, ampak za film tudi zelo dobro. Ne morem reči, da so ti prizori kakorkoli zrežirani. Šlo je zgolj za odločitev, da kamera pač v določenem trenutku začne snemati. Recimo, konkreten primer je prizor pri oljkah. Imela sem željo in namen, da greva tja pod tisto oljko, ker sva pod njo sedela že takrat, ko sva snemala film Čakajoč, da se zgodi nič (2017). Ideja je bila, da se bova samo malo pogovarjala, kako je bilo takrat in kako vidiva stvar, ampak ko sva sedela pod tisto oljko in ko sem kamero usmerila v njega, je eno napačno vprašanje pritisnilo na tisto njegovo nevralgično točko, da je začel bruhati čustva in na drugi strani tudi jaz. Tako da se je na ta način odvijalo celo potovanje." Verjetno glede na vsa ta razgaljena čustva ne more biti rutina to gledati na velikem platnu. Ali ga sploh lahko gledate z občinstvom v kinu?"To je zelo težko. Pravzaprav filma še sploh nisem gledala s publiko v kinu. Samo enkrat na projekciji v Makedoniji, ampak to je bil dogodek na odprtem, tako da ni bilo veliko ljudi. Ampak ne, res mi je pretežko. Že ko ga gledam sama, mi je težko, pa tudi ko sva ga pa pogledala skupaj, sem bila v krču. Je pa res, da sem ga milijonkrat pogledala, ko je bil v montaži. Ampak zdaj zaupam, da film živi naprej z gledalci." Blaž je zdrav, a nima solzJe Blaž zdaj zdrav?"Moram potrkati. On je zdaj super. Edini problem je ta, da nima solz, ker mu je kemoterapija skurila solzne žleze. Ampak so mu tudi za to našli zdravilo. Vzamejo mu kri, naredijo plazmo, dobiva kapljice. Nobenih tablet in ničesar nima. Fizično se zelo dobro drži."Za kateri tip levkemije je šlo?"Imel je akutno levkemijo. Dr. Melkić je rekel, da so zelo dobre možnosti, da ozdravi. Kar 85 odstotkov možnosti mu je dal. Imamo res vrhunski hematološki oddelek v Kliničnem centru v Ljubljani. Problem je bil, ker je imel hkrati tudi glivično okužbo in ko imaš tako oslabljen imunski sistem, se telo ne more boriti proti okužbam. Deset dni je bilo res kritično. Šlo je po načelu poskusov in napak. Ne vem, kaj so mu dajali, mešali so mu razna zdravila, antibiotike in antimikotike in potem so v enem trenutku rekli, da bo Blaž v redu. Vendar pa so obenem rekli, da se bo bolezen definitivno ponovila, če mu ne presadijo kostnega mozga. Bila je 25 odstotna možnost, da sta s sestro skladna. Bila sta. To je bil glavni dejavnik pri ozdravitvi in zato je njegova sestra, ki se tudi pojavi v filmu, pomemben del te zgodbe."Ko kalvarija postane komedijaZanimivo je to, da je v filmu dosti prizorov, v katerih se vidva z Blažem kregata med sabo ali s filmsko ekipo, občinstvo pa se je temu večkrat smejalo. Kako vi dojemate to, da nekaj, kar je verjetno vama na snemanju bilo težko in travmatično, zdaj gledalcem izpade kot komedija?"Ne obsojam tega. Verjetno bi se meni zdelo isto. Ni mi težko. V bistvu so to še najlažji deli. (smeh) Meni osebno je bil najtežji prizor na koncu, ko se zjočem in kličem na pomoč. Za tiste trenutke, ko Blaž preklinja in ko se kregamo z ekipo, pa nimam problemov, če to izpade komično." Kaj je pravzaprav bilo tisto, kar je šlo Blažu najbolj na živce pri snemanju filma, da ga vidimo tako razdraženega?"Najprej je bil problem s spremljajočim avtomobilom, predvsem pa je bila točka preloma, ki je sicer nimam posnete, ta, da se je Lev (Predan Kowarski, direktor fotografije, op. a.) postavil zase in rekel: 'Ej, vi ne morete iti kar naprej, jaz pa tu navešen s 30 kilogrami leč in kamer laufam kamorkoli vi greste, nismo vsi tako jaki kot ti.' To je Blaža res zadelo. Moram pa obenem povedati, da je bila vsa ekipa že od začetka izredno povezana z zgodbo. Vsak je na snemanju šel čez svoje gore, čez svoje osebne stvari. Težko so se distancirali od tega. Potem sta se na snemanju nekako vzpostavila dva tabora, 'team Maja' in 'team Blaž'. Ko sva tudi midva med sabo vedno slabše komunicirala in bila vedno bolj oddaljena drug od drugega, sva imela ob tem vsak svoje podporne člane ekipe in mogoče je tudi to doprineslo k tej dinamiki. Blaž je na eni točki rekel, da se je najbolj spočil, ko je kolesaril. Ni bilo lahko. Dejansko sva prišla iz mehurčka izolacije v simulacijo resničnega sveta, ki je bila pa hkrati zelo potencirana, ker sva ta film posnela kot sveti gral najine zmage nad levkemijo. Tako da je meni to res bil življenjski projekt."Meni je najbolj komično izpadel prizor, kjer Blaž v filmu prekleje vašega producenta Roka Bička."'Bom odprl to svoje jebeno srce za tega Bička!' (smeh) Ja, ker Rok je ves čas snemanja meni polagal na srce, naj razmislim, kaj hočem, da film ne gre v pravo smer in tudi ni imel problema pred Blažem komentirati kakšne stvari, ki so njega prizadele. Recimo to, da se ne odpre dovolj. Zato mu je Blaž potem hotel dokazati obratno." Nadaljevanje zgodbe se je odvilo med montažoZadnja letnica, ki jo vidimo v filmu, je 2019. Kaj se je zgodilo od tedaj do danes?"Od 2019 sva delala ta film in tudi ko sva to počela, sva še naprej prevpraševala najin odnos. O tem, kaj želiva, kako želiva naprej, če še želiva biti skupaj in kako bova to dosegla. Večinoma časa sem pa dejansko delala film, zato sem imela občutek, kot da sem obtičala v tem letu 2019. Morala sem se osredotočiti na prihodnost in delati na tem odnosu in na sebi, a se hkrati vsak dan vrniti v to leto. Na neki način je to bilo zelo shizofreno. Zaradi vsega tega še sploh nisem imela časa pozabiti na to levkemijo, odkar se je leta 2017 zgodila. Šele zdaj se mi zdi, da se končno začenja življenje." Ali zdaj, ko gledate te prizore, vidite kakšno razliko med likoma na platnu in vama v resničnem življenju?"Definitivno. To sta Maja in Blaž pred petimi leti, ki sta ostala tam, na koncu tega potovanja. Nisva popolnoma drugačna človeka od njiju. V petih letih se vsi spremenimo. S tem filmom sva imela priložnost, da sva predelala določene potlačene zadeve. Zase lahko rečem, da sem se od takrat kar precej spremenila in to je del tega procesa. Nisva boljša, nisva slabša. Enostavno se razvijava."Ali lahko režiserka po filmu, v katerega da toliko sebe, sploh zapre to poglavje in preklopi na nek čisto drug projekt?"Enkrat mi je kolega Dominik Mencej rekel, kako grozno je, če narediš dober prvi film, ker imaš potem nad sabo ta pritisk, da mora biti tudi drugi film tako dober. Dejansko še vedno razmišljam, kako bom to naredila. Ampak mislim da zdaj, ko imam za sabo izkušnjo tega filma, vem, kaj iščem. Ko se bom lotila naslednjega filma, bom pač poskušala spet najti to intenzivnost, ki tako močno komunicira z občinstvom." "Filma sploh še nisem gledala s publiko v kinu. Res mi je pretežko" "Nisem še imela časa pozabiti na to levkemijo, odkar se je leta 2017 zgodila" "Šele zdaj se mi zdi, da se končno začenja življenje"

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(INTERVJU) Maja Doroteja Prelog o filmu, ki ga je spisalo resnično življenje

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati