(INTERVJU) Iza Strehar: Upam, da bomo s to serijo prispevali k razumevanju pomembnosti takih poklicev

Iza Strehar je v zadnjih letih postala ena osrednjih ustvarjalk v slovenskem filmu, čeprav njeno ime še vedno slišimo preredko. Pri filmu se je namreč uveljavila izključno kot scenaristka: najprej kot avtorica scenarija Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021), nato se je podpisala pod odmevne dokumentarce Smučarske sanje (2022) in Duhovnica (2023), še toliko bolj pa se je ustalila kot redna sodelavka Žige Virca, s katerim sta ustvarila celovečerce Poletje '91 (2021) in Poslednji heroj (2023), v zadnjem času pa še serijo Protagonistke (2024).

Sodelovanje z Vircem se zdaj nadaljuje v novi televizijski seriji, ki jo bodo ta konec tedna začeli predvajati na TV Slovenija. Poklicani je serija v osmih delih, ki nas postavi v kožo dispečerke v klicnem centru za obveščanje 112. Aleša (Lara Maria Vouk) na tem izredno stresnem in odgovornem delovnem mestu organizira najrazličnejše oblike pomoči ljudem v stiski, čeprav tudi njeno zasebno življenje ni povsem idealno. To je še toliko bolj očitno, ko se iz tujine vrne njena mlajša sestra Mia (Suzana Krevh). Serija tako poleg osebne drame daje vpogled v velikokrat spregledan, a še kako nujen poklic v naši družbi. 

Kakšni so bili vaši vtisi, ko ste med opravljanjem raziskav za scenarij obiskali center za obveščanje?

"Regijski center za obveščanje Ljubljana nam je prišel zelo naproti. Sprejeli so nas, lahko smo se pogovarjali z njimi, jih spraševali o njihovem delu. Tudi ko smo imeli scenarij že napisan, smo jih prosili za pregled. Seveda se v seriji neke zadeve malo dramatizirajo, ampak glede raznih protokolov so nam te zadeve zelo podrobno razložili. Gre za zelo človeške, zelo dobre ljudi. Soočajo se z res stresnimi primeri. Kličejo jih otroci in ženske v stiski, oni pa morajo biti zaupnik, s katerim se žrtve lahko pogovorijo in vse skupaj predelajo. Vzpostavljen imajo res dober sistem. Gre za zelo kompetentne ljudi, ki so zelo na mestu. Imajo sicer določeno poklicno deformacijo, ker ko dneve in dneve poslušajo te zadeve, ob tem razvijejo tudi določeno mero črnega humorja. Ampak seveda s tem ne mislijo nič slabega. Gre samo za neke vrste obrambni mehanizem. Seveda pa se ob vseh resnih klicih soočajo tudi s tistimi, ki so malo smešni. In v seriji smo zato tudi sami kombinirali resne primere z bolj smešnimi. So pa takrat imeli stavko, ki še traja, in upam, da bomo s to serijo dodali kamenček v mozaik razumevanja pomembnosti takih poklicev."  

So klici, ki jih slišimo v seriji, resnični ali fiktivni?

"Čisto resnični ravno niso. Že zaradi tega ne, ker je Slovenija tako majhna, da bi se lahko hitro kdo prepoznal. So navdahnjeni po resničnih dogodkih, a tudi spremenjeni. Raziskave sem delala tudi tako, da sem veliko pregledovala Slovenske novice. (Smeh.) Iskala sem tisto, kar lahko funkcionira, kateri primeri so tisti, pri katerih ljudje ostanejo na liniji dalj časa. Nekateri primeri so morda zelo zanimivi, ampak v obliki telefonskega klica morda ne izpadejo tako. Na regijskem centru za obveščanje smo predebatirali večino primerov. Dovolili so nam celo vpogled v nekaj resničnih primerov, kar sem uporabila predvsem za razumevanje realnega stanja, kar mi je potem pomagalo pri pisanju. Veliko dela je bilo vloženega v to, da naredimo za gledalce zanimivo serijo, ki je navdihnjena z aktualnimi in resničnimi dogodki."

Ali vam pri izbiri teme za film ali serijo gre za lastno navdušenje nad temo ali vendarle bolj za to, da vam neka tematika nudi več možnosti, da prek nje vzpostavite suspenz, za katerega veste, da bo dobro učinkoval?

"Pri Poklicanih je šlo za kombinacijo vsega. Mene osebno je zanimalo imeti za glavna lika dve sestri. Ker smo imeli v mislih, da je naročnik RTV SLO, smo iskali temo, ki privlači gledalce v času ob osmih zvečer. Tu so tudi produkcijske omejitve. V Sloveniji gre premalo denarja za serije, saj je razmerje med običajnim finančnim okvirom za primerljive evropske serije in našimi sredstvi več kot desetkratnik. Pogosto tudi pišemo scenarije, ki so prebogati za naše proračune. Zato je bila izhodiščna točka tudi v tem primeru predvsem ta, da se lotimo nečesa, kar se da posneti za ta denar in bo tudi dobro posneto. Marsikaj se nam je poklopilo. Cela ekipa je dihala za to, da je bila serija dobro narejena." 

Na scenarista se pogosto pozabi

Vajino sodelovanje z Žigo Vircem se je oblikovalo v ustaljen tandem. Kako to delo poteka? Je zgolj en avtor ali gre za kolektivno delo?

"Mislim, da sva kar oba avtorja. Vsak se ukvarja s svojim sektorjem. Pri filmskih projektih gre za kolektiv - kot za nekakšno glasbeno skupino, kjer vsak nekaj doda. Lahko imaš vrhunskega režiserja, ampak vseeno potrebuje okoli sebe tudi vrhunske sodelavce. Z Žigo dosti sodelujeva in od obeh prihajajo ideje. Kakšne se bolj usedejo, kakšne manj. Jaz ponavadi poskrbim za scenarij, on pa mi ves čas daje odziv na napisano. Veliko komunikacije je tudi kasneje v predprodukciji in tudi na prizorišče snemanja dostikrat pridem. Trenutno na primer pripravljava nov celovečerni film Purgatorij, kjer verjameva v nekakšen koncept 'creative rooma' - da scenarij, režija in produkcija, kasneje pa še fotografija in scenografija ter ostali, sedijo skupaj za mizo in z roko v roki razvijajo koncept, torej da so vsi sektorji že od začetka v komunikaciji in se nadgrajujejo. Tega je premalo, predvsem na relaciji produkcija-avtorji se žal pogosto zgodi borba egov, ki pa res ni dobra za film, ki je kolektivno delo."

Ali kot scenaristka občutite, da so režiserji še vedno preveč izpostavljeni - tudi glede javnega pripisovanja zaslug, koliko prispevajo k projektu?

"Scenaristi se strinjamo, da je režiser pač tisti, ki vodi celoten projekt. Je pa res, da smo lahko scenaristi leta in leta sami s scenarijem, ki ga potem prevzame režiser, zato smo morda malo alergični na napis 'a film by'. V gledališču je na primer sprejeto, da sta tako dramatik kot režiser avtorja, katerih imen se ne izpušča. Pri filmu se lahko zgodi, da si kar malo odrezan, da se izpiše samo režiserjevo ime in se hitro pozabi, kdo se je zares spomnil zgodbe in koncepta projekta ter to leta razvijal. Tudi na festivale velikokrat nisi povabljen, ampak tako to je. Tu scenaristi občutimo določeno mero frustracije, ja." 

Ali se strinjate s trditvijo, da na filmski sceni ženske še vedno prevladujejo predvsem v poklicih, ki so bolj prekarizirani in slabše plačani, in da moški še vedno zasedajo večino glavnih pozicij?

"Ne bi bilo slabo, če bi se stvari nekoliko spremenile. Večina delavcev v kulturi je prekariziranih in slabo plačanih, sploh samozaposlenih v kulturi. Režiser je res glavna pozicija pri filmu, vendar so glede na vloženi trud in čas pogosto tudi oni premalo plačani. Kar zadeva naše honorarje, so ti zelo odvisni od pogajanj – morda so moški še vedno boljši pogajalci od žensk, ki smo pogosto preprosto vesele, da je prišel naš čas in imamo priložnost, da spregovorimo in imamo glas v filmskem ustvarjanju. Zdi se mi odlično, da se danes spodbuja ženske režiserke. Vendar pa se mi zdi, da se premalo vzame v obzir vse ostale ženske, ki sodelujemo pri filmskih projektih. Prevečkrat se za 'ženske kvote' šteje le, če je režiserka ženska, medtem ko pozabljamo na vse tiste, ki tudi stojimo za kamerami – direktorice fotografije, montažerke, producentke in druge." 

Ni mislila, da bo pisala filmske scenarije

Zakaj si v Sloveniji nekdo izbere, da hoče biti scenaristka in dramatičarka, ne pa pisateljica ali režiserka?

"V resnici sem v srednji šoli res najprej mislila, da bom pisateljica. (Smeh.) Potem pa sem odkrila dramsko pisanje. Za hec sem napisala dramski tekst, ki smo ga s sošolkami uprizorile na dramskem maratonu v gimnaziji. In niti ni tako slabo izpadlo - pa še odkrila sem svojo ljubezen do pisanja dialogov. Kmalu sem opazila, da ima AGRFT na študiju dramaturgije program dramskega pisanja, za razliko od filozofske fakultete, kjer primerjalna književnost nima kreativnega pisanja. Zato sem šla na AGRFT, ker sem vedela, da so tam programi, kjer se lahko uriš prav v pisanju, ne samo, da se učiš o pisanju drugih. Tam sem vzela tudi scenaristiko kot izbirni predmet, bolj iz radovednosti, potem pa sem ugotovila, da mi je scenaristika všeč in da mi ne gre slabo. Nisem si pa nikoli pred tem mislila, da bom delala pri filmih."

Ali imate kot scenaristka ambicijo, da bi nekoč tudi sami postali filmska avtorica, torej režiserka?

"Scenaristke smo filmske avtorice oziroma soavtorice. V prihodnosti, čez kakšnih deset let, bom mogoče res režirala kak intimni avtorski celovečerni film. Sicer pa bolj uživam pri razvoju projektov, moja primarna ljubezen je pisanje."

Kaj pa pisateljica?

"V bistvu sem napisala en roman. Pa mislim, da ni tako dober - in je ostal v predalu." (Smeh.)

Nimate te ambicije, ker gre za tako različni obliki ustvarjanja?

"Bolj gre za to, da gre za zelo različne družbene kroge. Ko gledam gledališke, literarne in filmske kroge, imajo vsi svoje specifike, svoje fore, svoje igre prestolov, svojo politiko in tako naprej. Zato sem zadnje čase malo manj prisotna v gledališču, ker je ta diplomatski oziroma socialni del preprosto prenaporen, da bi ga obvladovala v dveh različnih krogih. No, pa tudi položaj sodobnih slovenskih dramatikov trenutno ni ravno zavidljiv. Zdi se mi, da me filmski svet sprejema z bolj odprtimi rokami." 

Torej ni mogoče biti scenaristka, zaprta za štirimi stenami, ki v miru piše svoje mojstrovine?

"Ne, to ne gre. V filmu in tudi v teatru enostavno moraš biti del tega. Tudi to je malo razlog, da sva z Žigo ustanovila svojo produkcijsko hišo. Da imamo malo več nadzora nad svojimi avtorskimi idejami. Ker niso vsi producenti takšni, da bi to omogočali. Zgodi se, da vložiš mesece ali leta svojega časa in s tem tudi finančnega vložka. Nato nekomu prineseš scenarij - in če se dobi denar za projekt, se ga razdeli, vendar pa potem nimaš več nobene kontrole nad njim. Recimo glede tega, kaj so res pomembne stvari pri filmu, na kateri festival se ga prijavi, ali bo šel v kino ali na televizijo in podobno. V scenarij vložiš toliko let truda, potem pa nekateri dvignejo roke nad njim, če za dokončan film nihče takoj ne pokaže zanimanja. Včasih se naredi premalo, da bi film prišel do ljudi." 

Lasten interes kombinirati z zahtevami trga

Katera od vaših zgodb, ki ste jih napisali za film, je najbolj avtobiografska?

"Po mojem je to Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021, režija Tijana Zijanić). Tega sem tudi sama začela pisati in razvijati, šele potem sta prišla producenta, ki sta nad projektom navdušila še režiserko. To je bilo tudi obdobje med faksom in tik po njem, tako da me finance še niso tako skrbele. Vanj sem šla optimistično, da bom pač nekaj napisala, in potem se je poklopilo, da je Tijana želela realizirati film po tem scenariju."

Še pred nekaj leti je bilo v slovenskem filmu najpogosteje videti, da je logika ustvarjanja avtorska in da je bil režiser tudi scenarist filma. V zadnjih letih se to spreminja, ne nazadnje tudi pri vaju z Žigo, kjer vaju točno poznamo po vajinih vlogah. Se pogoji za scenariste izboljšujejo?

"Prvi razlog za to je, da obstaja študij scenaristike, ki ga prej ni bilo. Zdi se mi tudi, da čedalje več režiserjev spoznava, da je lažje, če je zraven scenarist. Mislim, da se področje razvija, pogoji pa še vedno niso najboljši. Scenaristi so res podplačani."

Kje se vam kot scenaristki zdi, da se scenarijem, ki jih napišejo režiserji, vidi, da jih ni napisal poklicni scenarist?

"Najprej naj poudarim, da so nekateri režiserji fantastični tudi kot scenaristi. Zdi pa se mi, da se lahko režiserji pri pisanju včasih malo cenzurirajo oziroma blokirajo. Ker ko pišejo, že vidijo, kako bi lahko to posneli, in se na ta način omejijo, namesto da bi bili bolj kreativni. Ko dobijo v roke scenarij, ki ga niso napisali, se pa šele vprašajo, kaj bi lahko sami še naredili s tem prizorom. Lahko je bolj kreativno, ko nekdo drug napiše scenarij, da si ga režiser v glavi ne postavi že pri pisanju." 

Je scenaristika za vas dejansko stvar navdiha ali bolj skupek pripovednih pravil, ki narekujejo, kaj je v današnji filmski krajini dobro, sprejemljivo in popularno?

"To je večno vprašanje. Tista tehnična scenaristična pravila se pridobi. Več ko pišeš zgodb, manj razmišljaš o strukturi in o ritmu. In glede trendov – film je draga stvar in dostikrat je treba že vnaprej razmišljati o trgu, za katerega pišeš. Če lokalno delaš z RTV SLO, so ena pravila, pri POP TV so druga. Če hočeš priti na svetovne festivale, so tam spet popolnoma druge 'kljukice'. Za mednarodne festivale še posebej velja gora nenapisanih pravil od zgodbe do regij, iz katerih so soavtorji, pa vse do načina distribucije. Film je kompleksna zmes veliko faktorjev. Za našo regijo se mi zdi, da nas zahod še vedno gleda kot prostor, v katerem je zanimiva samo balkanska vojna. Kot da Balkanci, če Slovenijo štejemo pod Balkan, nimamo ljubezenskih težav in eksistenčnih kriz. Ampak tako je. Poiščeš, kaj je trenutno aktualno in hkrati tisto, kar tebe zanima. Zgodb je ogromno. Mogoče avtorji tudi prepogosto gledamo vase. Ne zanimajo vseh ljudi naše eksistenčne krize." (Smeh.)