Film je sicer imel premiero že skoraj natanko pred enim letom, ko so ga predvajali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, in zdaj v Maribor prihaja po dolgi festivalski turneji. "To je pač klasična pot, ki jo imajo mednarodni dokumentarci," nam pred sobotno projekcijo (ob 19. uri) pove režiserka Haidy Kancler. Smučarske sanje pripovedujejo resnično zgodbo o treh afganistanskih dekletih, ki dobijo priložnost opraviti tečaj za učiteljico smučanja v Avstriji, a se nekje vmes pojavi dogodek, zaradi katerega film zavije na svojo pot in pripoved usmeri v povsem druge tirnice. Prav zato se velja pričujočega intervjuja lotiti z mislijo na to, da ga je bolje brati po ogledu filma, saj vsebuje kvarnike, ki bi jih gledalke in gledalci sicer morali odkriti ob gledanju filma samega.

Haidy Kancler, rojena kot Maja Senekovič, je režiserka, ki ima za sabo že dolgoletno dokumentaristično pot. Mariborčanka je v svet medijev vstopila pri 19 letih, ko je začela kot novinarka soustvarjati glasbeno oddajo na RTV Slovenija. Kot nam pove, se je takrat zaljubila v vizualno izražanje in je po neuspešnih vpisih na AGRFT vpisala študij medijske komunikacije, kjer je diplomirala iz dokumentarnega filma. Med delom na RTV-ju se je učila dokumentaristične prakse in si venomer želela ustvarjati večje, mednarodne filme.

Nekje vmes si je, sprva sicer bolj za šalo, spremenila tudi ime. "Na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo smo nosili take čudne halje, zaradi katere so mi govorili, da sem kot Heidi. Vsi so me klicali s tem imenom in kmalu sem se tudi sama začela predstavljati kot Haidy. Postala sem nekakšna bipolarna oseba. Rekla sem si, da si bom spremenila ime, a Haidy Senekovič zveni grozno. Zato sem vzela mamin priimek Kancler."

Za zdaj le umetniško ime

Kot pravi, je danes Maja Senekovič še vedno njeno pravo ime, tisto novo pa uporablja s povsem jasnim namenom. "Pod filme, pri katerih sem čutila, da nisem imela dovolj avtorske svobode, sem se podpisala kot Maja Senekovič, pod tiste svoje pa kot Haidy Kancler. Haidy Kancler je sinonim za vse tisto, za čemer stojim z vso svojo osebnostjo in z vsem svojim prepričanjem. Za zdaj je to torej umetniško ime. Verjetno bo kdaj tudi uradno." Dvojno ime ji včasih povzroči tudi kakšno nevšečnost. "Lahko je problem, ker ti denimo na festivalih v tujini rezervirajo karto na umetniško ime, ta oseba pa uradno sploh ne obstaja. (smeh)"

Vsekakor pa je film Smučarske sanje poskrbel, da se je to ime v zadnjem letu pogosteje pojavljajo v medijih. To je film, ki razdvaja in občinstvo prisili, da se opredeli, na katero stran v zgodbi se bo postavilo, s čimer bistveno presega didaktičnost, ki je tako pogost problem dokumentarnih filmov. Celovečerec so temu primerno po Evropi tudi različno sprejeli. "Nemci denimo situacijo vidijo povsem drugače kot mi. Že pri nas se delijo mnenja, na katero stran se postaviš. Sama ne bi rekla, da je katera prava ali katera napačna. Zgodba je preveč kompleksna, da bi katera izmed obeh strani sploh lahko bila prava." 

Afganistan je poln ekstremnih nasprotij

Še vedno je izjemno redko, da se kakšna slovenska režiserka ali režiser loti filma z globalnim nazorom tako produkcijsko kot tematsko. To so ambicije, ki so še vedno rezervirane za večje, bogatejše države, po navadi tiste s kolonialno preteklostjo. Kako je vam kljub vsem omejitvam našega prostora uspelo snemati v Afganistanu?

"Za mednarodno koprodukcijo je ključ, da imaš temo, ki je hkrati lokalna in globalna. Začela sem z idejo o filmu o Ani Tasič, smučarski učiteljici iz Maribora, ki je v Afganistanu poučevala smučanje. To me je zanimalo. Leta 2017 sem šla tja pogledat, kako to deluje. Zanimali so me Anini motivi, zakaj sploh hodi tja. Potem pa sem odkrila te afganistanske punce in smo s šolo Documentary Campus Masterschool določili, da je morda zgodba o teh afganistanskih puncah in o njihovi kulturi bolj zanimiva za širšo publiko. Tudi punce same so me prepričale. Njihove kulture sprva sploh nisem poznala. Kot kakšna marsovka sem padla v Afganistan. Kultura mi ni bila blizu, prej me ni nikoli vleklo tja. Navdušile so me, ko sem videla, koliko veselja imajo do športa in kako pomembna je pri njih socializacija. Pa kako znajo potrpeti ob kakšnih malenkostih, ko ti denimo zmrznejo noge in si moker ali pa ko padeš in se udariš. Ni tako kot pri nas, ko sta pomembni najboljša oprema in tekmovalnost. Ta pristnost me je 'kupila'."

Kakšno okolje je pravzaprav Bamjan, kjer se začne film? V filmu ne dobimo povsem celotnega vtisa o tem. Po eni strani je okolje videti zelo ruralno, po drugi strani pa ena izmed deklet dela v zelo uglajenem hotelu.

"Ta hotel je zelo netipičen za tisto okolje. Tudi nasploh je Afganistan poln ekstremnih nasprotij. Recimo to, da srečaš človeka, ki ima najnovejši iphone in svoj dron, živi pa v kolibi. (smeh) To so hudi ekstremi in ta hotel je eden izmed njih. V resnici je to okolje zelo ruralno in nima vodne infrastrukture. Voda se še vedno nosi. Elektriko pridobivajo preko sončnih celic, ravno toliko, da lahko uporabljajo žarnice in da si lahko napolnijo mobitele. Bolje situirane družine imajo po en gorilnik na plin, sicer pa še vedno kurijo v jamah v tleh. Otroci kašljajo že od drugega leta naprej. Zagotovo živijo v težkih pogojih." 

Čeprav je v filmu takoj jasno, da imajo dekleta izredno liberalne nazore. Očitno je, da so to otroci svobodnega Afganistana in imajo zelo napredno razmišljanje glede vloge žensk v družbi.

"Ta dekleta pripadajo nekoliko višjemu družbenem razredu. Njihove družine niso bile najbolj revne. Starši so jih tudi zelo podpirali glede tega, da so malo bolj svobodne in da stremijo v svet. Imele so vso podporo, da so lahko uveljavljale svoje ambicije. Tako Zakia, ki je delala v hotelu, s tem preživljala svojo družino, poleg tega pa je tudi kolesarila, skakala s padalom in smučala, kot tudi Fariba, ki se je kot ena redkih po Bamjanu vozila z motorjem. Po vstopu nas, zahodnjakov, v njihovo okolje, je postala ta želja še toliko večja, saj so videle, kaj pomeni biti svobodna ženska. Večkrat so mi rekle: 'Joj, kako si lahko srečna, ko se ti ni treba poročiti in imeti otrok! Kako je to pri vas fajn!' Res sem upala, da si želijo ta dekleta napredek za svojo družbo. Zdelo se mi je, da je območje Bamjana imelo ta potencial. Ne nazadnje sta fanta pred njimi šla po podobni poti in sta poskušala priti na olimpijske igre, potem pa sta uspešno vodila smučarski klub. V Bamjanu, kjer je glavna dejavnost poljedelstvo, se mi je vendarle zdelo nekaj boljšega, da se preživljaš z vodenjem smučarske šole, ki se financira z evropskimi sredstvi. V resnici se jim je življenje spremenilo na bolje in tudi ostali ljudje so radi hodili tja. Tisti del Bamjana je sicer kot pravljica. Narava je čudovita. Prevladuje visokogorje. Je, kot da bi šel v neko čarobno deželo." 

Vedela, da v Afganistanu ne sme izzivati

V Evropi prevladujejo predsodki glede te države, povezani so ne samo s tamkajšnjo kulturo, temveč tudi z varnostjo. Ste se med bivanjem tam kdaj počutili na kakršenkoli način ogroženi?

"Bila sem zelo dobro sprejeta, domačini so me tudi radi povabili na obisk. Glede na to, da sem snemala observacijski dokumentarec, sem se morala naučiti vsaj osnov njihovega jezika, da sem se lahko pri večerji pogovarjala z njimi. Sicer sem večkrat zamešala kakšne besede. Tako sem denimo družinskemu očetu ob neki priložnosti segla v roko in rekla: 'Se opravičujem, moje noge so ful mrzle.' (smeh) Tudi oni so uživali v tem. Bilo jim je všeč, da sem se naučila njihovega jezika. Vsi so bili zelo prijazni. Nisem pa bila prepričana o neki dobronamernosti. Ne vem, morda zaradi tega, ker so bili vsi varnostniki in policisti do zob oboroženi, kar je bil malo neprijeten občutek. Vedela sem, da ne smem izzivati. Tako sproščeno kot doma se vsekakor nisem počutila. Tudi oblekla sem se po njihovih merilih. Eno leto sem spala tako, da sem imela ob sebi ves čas pripravljen potni list in najtoplejše obleke ter vnaprej pripravljen načrt, kako bi lahko najhitreje pobegnila iz hotela. Bilo me je groza, ker nikoli nisem vedela, kaj se ti lahko ponoči zgodi. Vsi ti pravijo, da je Afganistan zelo nevaren, ampak v resnici ne veš, česa bi se moral bati. Ali so to talibani ali gre za to, da boš naredil nekaj nevede narobe. Enkrat sem denimo v hotel prišla v natikačih in brez nogavic, pa me je receptor opozoril, da to ni okej. To so stvari, ki jih delaš podzavestno, ker si jih pač vajen. Nekateri deli Afganistana so bili že pred talibanskim prevzemom res zelo nevarni. Težava je, ker tam vse funkcionira brez jasnih pravil. Vsa pravila se postavijo tu in zdaj. Zato nikoli ne veš, pri čem si. Punce v času snemanja filma vsekakor niso bile v nevarnosti, je pa bilo nevarno že pred leti, ko so v Bamjan prišli talibani in so razstrelili njihove budistične spomenike. Takrat so se lotili tudi ljudi in jih zastraševali."

Z vidika dokumentaristične etike je zelo pomembno, kako režiserka poseže v okolje, ki ga prikazuje. Ali je torej ta smučarska šola v Afganistanu nastala zaradi vas ali bi se ta zgodba odvila tudi brez vašega filma?

"V Bamjanu je smučarska šola od leta 2014. Projekt je zasnoval novinar Christoph Zürcher s švicarskega časopisa Neue Zürcher Zeitung. Zürcher je vojni novinar, ki je pristal v Bamjanu, in ker je rad smučal, je dobil idejo, da bi tam naredil evropski projekt, roko na srce zgolj zato, da je lahko pisal zgodbe o tem. Ana Tasič je tja prišla kasneje kot druga učiteljica, potem ko je v St. Moritzu spoznala dva Afganistanca, ki sta se pripravljala na olimpijske igre. Tudi sama sem imela za zgled ta fanta, ki sta uspešno zaključila svojo smučarsko pot in sta zaradi tega imela zelo dobro plačani službi. Biti učitelj smučanja je v Afganistanu pravi luksuz. Zagotovo je to mnogo bolje kot pa celodnevno obiranje krompirja. Tudi te punce so najbrž imele svoje vzornike, zato so bile te sanje zelo realne. Je pa po zaključku zgodbe teh dveh fantov zmanjkalo denarja za punce. Ker si kot ženska želim, da bi imeli vsi enake možnosti, sem sočustvovala z njimi. Bilo bi mi grozno, če tudi punce ne bi dobile te priložnosti. One so te sanje tako že imele, mi smo jim samo pomagali s financami, da smo lahko speljali smučarsko šolo v Evropi." 

Težko sodiš, dokler nisi sam v takšni situaciji

In na tem mestu je treba postaviti ključno vprašanje: ali menite, da so ta afganistanska dekleta že od začetka načrtovala, da bodo kratek obisk Evrope izkoristila za beg iz Afganistana in za iskanje lepšega življenja pri nas?

"V nobenem trenutku nisem pomislila na to. To pa zato, ker je poleg filma samega to za sabo potegnilo kup drugih težav. Noben film ni vreden tega. Če bi vedela za te indice, ne bi hotela še drugih postaviti v to situacijo. Nisem te vrste režiserka. Recimo to, da so ukinili smučarsko šolo za punce v Bamjanu, pa da so otežili pridobivanje vizumov kasnejšim Afganistancem, ki so želeli priti v Evropo. Nikoli ne bi šla v to, če bi vedela, da se bo to zgodilo. Dekletom sem zaupala. Z vsem tistim, kar jih je bolelo in pri čemer jim je bilo nerodno. To se mi zdi edino prav. Ves čas smo se pogovarjale. Ko smo prišli v Afganistan, sem jim hotela pomagati in jim dati vedeti, da to počnejo zaradi vseh drugih punc, ki bi jim utegnile slediti. Oni so me tudi prosili, naj to storim zanje. Res sem verjela, da si želijo nekaj več od tega, kar so imele."

Ključen in tudi najbolj razdvajajoč prizor v filmu je tisti, ko Ines, naša učiteljica smučanja, afganistanskim dekletom očita, da bi se morala prilagoditi življenju v Evropi. Zaradi tega film dobi nekoliko bolj konservativen ideološki značaj. So bili ti dialogi načrtovani ali je šlo za pristne odzive vpletenih?

"Ta prizor se mi je zdel precej na prvo žogo. Nekako klišejski. A potem je moral ostati v filmu. Ni moj priljubljeni prizor, ampak je pa pojasnil nekatere stvari, ki so se dogajale. Treba je bilo pokazati, kako mi razmišljamo na prvo žogo. Niti tega ne vemo, kaj pomeni prilagoditi se na naše življenje. Mogoče se afganistanska dekleta zelo trudijo, da bi to dosegla, pa mi tega niti ne vidimo. Ta odziv se je zgodil sam od sebe. Punce so bile v smučarski šoli v avstrijskem Stamsu. Jaz sicer nisem opazila, da bi bil kdo negativen do njih. Kar jim je očitala Ines, je izrekla na podlagi tistega, kar je sama videla. Mogoče bi v tej poziciji vsakdo reagiral tako. Takole bom rekla. Dokler nimaš realnega stika z drugo kulturo, težko sodiš o tem. Niti puncam niti Ines ni bilo v nobenem trenutku lahko. Lahko je sedeti na kavču in pridigati. Ko pa si enkrat soočen z neko konkretno situacijo, v kateri prideš v stik z drugo kulturo, pa je to čisto druga stvar. Vsi smo ljudje. Vsem nam poči film. Že doma se nam to dogaja, kaj šele v nekem okolju, kjer si soočen z drugačnostjo. Težava je bila tudi to, da neke gorečnosti ali hude ambicije po doseganju ciljev pri dekletih v Afganistanu nisem zaznala. To je bila kar težava pri snemanju sekvenc v Afganistanu. Dekleta so bila čustveno prazna. Za njihovo kulturo je to normalno, ampak če je kot zahodnjak ne poznaš, v filmu to ne funkcionira. Želja po doseganju ciljev tam deluje na drugačen način kot pri nas. Pri njih je vse 'inšalah'. Če bo Bog dal, bo, če ne, pa ne. Če se dogovarjaš, da bo nekdo šel po cvetačo na tržnico, se omeji na to, 'če bo bog dal'. Če se tistemu tisti dan ni dalo iti, pač ni bilo cvetače." 

Enostavno je prikazovati revščino

Velika odlika vašega filma je, da se pri prikazu teh dogodkov izogiba didaktičnosti in občinstvo postavi v položaj, da mora samo pretehtati, na katero stran se bo postavilo.

"Veliko časa sem porabila za to, da sem našla to uravnoteženost in da sem tako eni kot drugi strani dala enakovredne možnosti. Vedela sem, da hočem film, ki o Afganistanu za spremembo ne govori s te zahodne perspektive pornografije revščine, ki je sicer za avtorja zelo preprosta. Nočem biti negativna do avtorjev, ki se tega lotevajo, ampak enostavno je delati filme o socialno ogroženih, o lakoti ipd. To so teme, ki jih lahko zelo hitro obrneš v svoj prid. Težko pa je delati nekaj bolj kompleksnega. In jaz sem to želela. Hotela sem narediti film o medkulturnih razlikah, kjer je bilo smučišče zgolj poligon, kjer se vse to odvija. Hotela sem nekaj višjega, nekaj, kar se nam dogaja tudi v odnosih med nami. O tem, kako je prva vez z nekom super, potem pa se postopoma začnejo kazati razlike v razmišljanju in v dojemanju sveta. Hotela sem dobiti čim več njihovega pogleda na našo kulturo. Da sem soočila ti kulturi na najbolj pristen možen način. Zato smo tudi poleg Ane najeli še eno učiteljico smučanja. Ines smo v film vpeljali tako, da je bila v istem položaju kot dekleta. Vse so nekaj prebrale in nekaj vedele o drugi kulturi, niso pa zares vedele, za kaj gre. Ines je bila tudi plačana za to, da ta dekleta pripravi za izpit za učiteljice smučanja. S tem ko nobena stran ni vedela kaj dosti o drugi, sem poskušala vse skupaj nekako uravnotežiti."​ 

V filmu ste sijajno reagirali v trenutku, ko so dekleta pobegnila. Odločili ste se, da boste snemali naprej in tako je naenkrat začel nastajati povsem drugi film. So bili zadaj še kakšni dogodki, ki jih v filmu ne vidimo?

"V filmu je sicer vse skupaj malo drugače strukturirano, kot se je zgodilo v resnici, ampak one so pobegnile že prvo noč bivanja v Avstriji. Zame je bil to hud šok. Po napornem dnevu, ko sem se vrnila s snemanja na Finskem, me je zbudilo trkanje po vratih, češ da je naša ekipa prestopila nemško mejo. Nič mi ni bilo jasno. Ni mi bilo jasno, kaj za vraga se dogaja. Kliknilo mi je, da mora biti nekaj narobe. Ko dveh punc ni bilo, sem si rekla: 'Nič, vzemi kamero in pusti ljudi spati naprej.' Snemala sem, ker se mi je zdelo, da se je dogajalo nekaj, nad čemer nisem imela nadzora. Da se je zdaj začel dogajati tisti pravi film. Če smo punce pripeljali v Evropo, zdaj pa se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval, se je naenkrat zgodilo nekaj, kar je bilo zelo pristno. Rekla sem, da bomo sledili tej liniji. Ko sva se nato slišala z Boštjanom (Vircem, producentom filma, op. a.), sva oba potrdila, da je to zdaj naš film. Tam so se razblinile tudi naše avtorske sanje o tem, kakšen film bomo naredili. (smeh) Priznam pa, da mi je s tem padla sekira v med." 

Novo življenje na zahodu

Ko ste film pred skoraj enim letom premierno predstavili na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, ste zelo čustveno opisovali vse tisto, kar se je z dekleti dogajalo po zaključku snemanja. Kje so dekleta zdaj in kako je z njimi?

"S puncami sem nekako še zdaj povezana, najbolj s Faribo, za katero me je zelo skrbelo. Zelo sva se razumeli, četudi se nisva znali nič zmeniti. Ona je bila najslabša v angleščini. Z ostalimi sem prekinila stike, ker nisem več prenesla njihovega načina komuniciranja. Izsiljevanja in groženj meni in moji družini, češ da sem tem ljudem uničila življenja in da mi bodo poslali Afganistance na vrata. Pol tega ti je hecno, za pol pa ne veš, ali se bo to res zgodilo. Zame je to bil zelo hud čustven pritisk. Poleg tega, da sem bila med filmom še fizično poškodovana in bolna. Tudi to me je bolelo, ker so dekleta vedela, kakšne so lahko posledice, če bodo še enkrat pobegnila, pa so to vseeno storila. Hkrati jih razumem, ampak vseeno me je to, da veš, da boš nekomu povzročil težave, pa to vseeno storiš, čustveno prizadelo. Ko se je Fariba vrnila nazaj, me je zelo skrbelo, kaj se bo zgodilo, ko se bo vrnila v lokalno okolje. Zato smo ji pomagali. Ni mi bilo vseeno tudi za Zakio in Fatimo, čeprav z njima ne komuniciram. Odnos imam predvsem s Faribo, s katero sva še vedno v povezavi. Zelo je bilo simpatično, ko je prvič videla film na festivalu v Portorožu. Bile so solze, smeh, vse emocije. Rekla mi je: 'Maja, veš, tako sem vesela, da smo posneli ta film, zdaj sem toliko bolj odrasla!' Danes se se tudi sama zaveda, da ji je ta izkušnja nekaj za življenje. Zdaj hodi v frizersko šolo. Malo ji je težko, ker ob sebi v Raveni v Italiji nima družine. Mislim, da ji je sicer zelo dobro. Fatima je po drugi strani z družino v ZDA, Zakia pa je v Nemčiji. Upam, da jim je vsem skupaj izboljšalo možnosti za nadaljnje življenje. Tako da lahko rečem, da hvala bogu, da smo pri njih v Afganistanu snemali film in da so lahko šle od tam."

Ali danes karkoli obžalujete? Bi kaj storili drugače?

"Definitivno bi film še premontirala, pa čeprav sem ga že sedaj stokrat. Sicer pa ne. Punce nikoli niso bile v karkoli prisiljene. Vsi smo bili zelo pozitivno naravnani do njih in smo imeli dobre namene. Mislim, da bi film še enkrat izpeljala tako."

Film ima torej po vsem, kar se je zgodilo, vendarle srečen konec.

"Ima ga. Ampak srečen konec ima v resničnem življenju. Kar je tudi mnogo pomembneje od tega, ali ga ima v filmu."