Melita Forstnerič Hajnšek
Pravkar razstavljate v galeriji Instituta Jožef Stefan fotografije distopične pokrajine z zgovornim naslovom Posledice. Otvoritve ni bilo zaradi pandemije, odprta bo do 24. junija. Je razstava ubrana na ta krizni, kaotični čas?
"Ta razstava in knjiga, ki sem jo ob njej izdal v samozaložbi, sta nastali pred koronakrizo. Se pa razstava dotika druge krize, krize podnebnih sprememb. Z njo sem se na svoj fotografski način dotaknil velikega okoljskega problema človeštva. Na eni strani se dogajajo protesti, akcije skupin ljudi, mladih, ki se zavedajo posledic, na tej strani je tudi večji del znanosti, na drugi strani pa so politične, kapitalske interesne skupine, ki podnebne spremembe zanikajo."
Koliko ste posegali v fotografije z uporabo digitalnih orodij? Nekatere delujejo kot grafike, kot bi bile naslikane. Tako radikalno kot posegamo v naravo, tako radikalno posegate v svoje fotografije?
"Eno fotografijo za razstavo sem dal zelo povečati in nekaterim obiskovalcem se je zdela naslikana. Kar se tiče intervencij v fotografijo, jih je res veliko. Osnovni motiv je pokrajina, ki me je zelo fascinirala, prevladujejo motivi nizozemskih Frizijskih otokov, nekatere so nastale drugje. Lepa pokrajinska fotografija sama po sebi me ne zanima, iščem zgodbo. Jezil sem se ob zanikovalcih, ki kot zagovorniki kapitala nastopajo proti znanstveno dokazanim dejstvom in diskeditirajo tiste, ki na nevarnosti opozarjajo. Motivi so pristni, so pa nekatere fotografije sestavljene ena čez drugo, a vsem so skupne praske, madeži, ki sem jih dodal. S tem sem hotel pokazati, kako brutalno posegamo v okolje."
Ljudje le statisti
Človeška figura praviloma ni predmet vaših fotografij, podobno kot v opusu Gregorja Radonjića. A v Posledicah se vendarle ljudje tu in tam pojavijo.
"Podobno kot Gregorju tudi meni ta motiv ne leži, sem se pa v preteklosti tudi na tem področju preizkusil. Zelo pa cenim nekatere avtorje, ki se ukvarjajo s to tematiko. Pri 'mariborski' knjigi z naslovom Usedline in sledovi so ljudje na nekaterih fotografijah prisotni, vendar ne nastopajo kot glavni igralci zgodbe o mestu, kot sem jo želel povedati. Tudi v seriji Posledice so ljudje na nekaterih fotografijah prisotni boj kot statisti, nemočni opazovalci ranjene narave."
Kot direktor Zavoda PIP - Pravno-informacijskega centra v Mariboru, v okviru katerega deluje Stičišče nevladnih organizacij za Podravje, ste tudi v vlogi nevladnika ta čas zaradi izrinjanja nevladnih organizacij iz postopkov umeščanja investicij v prostor najbrž zelo angažirani.
"Vladajoča politika nevladnike pogosto označuje za zdraharje, ki z ustavljanjem investicij zavirajo razvoj. Obtožuje jih, da zaradi njih ni novih delovnih mest. Vedeti moramo, da večina investicij, ki so bile v Sloveniji ustavljene, ni bila neposredno zaradi opozoril okoljskih nevladnih organizacij (NVO). Končne odločitve sprejemajo pristojne inštitucije in sodišča, ki morajo v skladu z zakonodajo presoditi, ali gre v določenih primerih za kršitve, ki bi lahko povzročile negativne posledice. Če se nevladnim organizacijam onemogoči sodelovanje v teh postopkih in odvzame pravica, da zahtevajo presojo pri pristojnih organih, se lahko zgodi, da narava ostane brez svojega zagovornika in ponovno prevladajo interesi kapitala nad pravico ljudi in drugih živih bitij do življenja v zdravem okolju. Lahko se nam zgodi, da bo povoženo, kar se je skozi dolgoletna prizadevanja nevladnih organizacij in civilnih iniciativ doseglo, če izpostavim morda samo najbolj znani primer Lafargea. Tam je civilna iniciativa s strokovnimi argumenti prepričala in dosegla res veliko."
Umetniki in nevladniki so na udaru, očitki in omalovaževanja z vrhov oblasti so se ta čas res razmahnili. Povsod, kjer ste doslej delali, se je bilo treba za kaj boriti - od študentskega radia Marš do danes.
"Pavšalni napadi na NVO in očitki, da smo lenuhi, prisesani na državna sredstva, so nekaj, česar si kot družba ne smemo dovoliti, in se je treba proti temu z argumenti zoperstavljati. Na Zavodu PIP sem zdaj že enajsto leto in se ukvarjam z zagovorništvom nevladnega sektorja na ravni lokalnih skupnosti. Kolikor je mogoče, se vključujem v zagotavljanje boljših pogojev za NVO tudi na nacionalni ravni, tudi skozi delovanje Sveta Vlade RS za spodbujanje razvoja prostovoljstva, prostovoljskih in nevladnih organizacij, katerega predsednik sem v tem mandatu. Svet je v prejšnjem mandatu odigral pomembno vlogo pri sprejemanju zakona o nevladnih organizacijah in vzpostavitvi sklada za nevladne organizacije. Kljub temu da je perečih problemov, povezanih z NVO, precej, se Svet trenutno ne more sestati, saj mora nova vlada predhodno imenovati predstavnike ministrstev."
Neznani fotograf v Cankarjevem domu
Kdaj ste vstopili v fotografijo in kako?
"Od osnovne šole sem že fotografiral, oče je veliko fotografiral. Resno ustvarjanje se je začelo na študiju v Ljubljani. Leta 1987 sem spoznal Igorja Štromajerja, ki je šel študirat režijo v Ljubljano. V fotografiji sva se našla in vso njegovo študijsko pot sem bil fotograf njegovih performansov, predstav. Takrat je nastala tudi moja prva razstava gledaliških fotografij, ki je bila ob njegovi predstavi v Cankarjevem domu. Razstavljal sem v prvi avli in sem se kot popolnoma neznan fotograf predstavljal v prestižnem prostoru Cankarjevega doma. To je bila moja prva javna razstava, ponovila se je še v Mariboru, v nekdanjem Foto salonu v Timi. Po osmih letih Ljubljane sem se vrnil v Maribor. Zasnoval sem projekt z Mojco Kasjak Medprostori teles, razstava je bila v razstavišču Umetnostne galerije Maribor na tedanji tehniški fakulteti. Potem sem svoje zanimanje usmeril predvsem v radijski medij in k družini. V letu 2016 se mi je ponovno pojavila želja po fotografskem ustvarjanju. Nastala je že omenjena serija črno-belih fotografij Usedline in sledovi, zgodba o Mariboru. Srečno naključje je bilo, da sem se v času nastajanja te serije srečal z urednikom Litere Orlandom Uršičem, in je knjiga izšla pri njem. To je bila prva knjiga te založbe, kjer namesto besed govorijo pretežno fotografije. Zadnji del sem posvetil mariborskim kulturnim ustvarjalcem, ki v čudnih razmerah vseeno vztrajajo v mestu. Knjiga se zaključi s sloganom Maribor is the Future."
Maribor je zelo fotogenično mesto, mogoče ga je misliti tudi skozi medij fotografije. Včasih nam celo očitajo, da čezmerno mislimo svoje mesto.
"Očitno po tem obstaja potreba, tudi zaradi vseh raznolikih okoliščin, ki oblikujejo to mesto in njegove ljudi. Sam sem v Usedlinah in sledovih povezal svoje izkušnje z mestom v otroštvu in mladosti ter sedanjost. Kako vidim mesto, ko zaprem oči, je bilo izhodišče. Šel sem s fotoaparatom po mestu in ga beležil. Nisem vnaprej v celoti vedel, kaj bo nastalo. Celo serijo digitalnih posnetkov sem naredil, nabiral material po dveh mesecih hoje po mestu in fotografiranja. Ugotovil sem, da sem ga na novo spoznal. Ko sem nabral vse fotografije, je sledil tisti del, ki se mi zdi enako pomemben v mojem ustvarjanju, to je postprodukcija. Nobene težave nimam s tem, da uporabljam fotografije kot izhodiščni material, s katerim lahko ustvarjam naprej vizualno in vsebinsko."
Niste dokumentarist?
"Ne, nisem. Dobro je, da nekateri delajo fotografije, ki so dokument nekega časa in prostora. Ta moj cikel o Mariboru je zaznamovala nekaka temačna fotografija avtorjev, ki sem jih našel ob svojih raziskovanjih na spletu. Najbolj mi je padla v oči zagrebška fotografinja Olga Karlovac z zelo posebnimi fotografijami Zagreba, z dolgimi ekspozicijami. Njena estetika mesta mi je bila blizu, kot mi je bila glasba tistega okolja v moji mladosti. V njenih slikah sem prepoznaval duh Azre in Džonija Štulića. V postprodukciji sem začel iskati pravi izraz za svoje občutenje mesta, ki ga nosim ves čas bivanja v njem."
Bojana Kunst je napisala sijajno študijo, pendant k vaši monografiji zgodb o Mariboru izpred treh let, 202 črno-belih fotografij.
"S teksti je opremila vsako mojo razstavo do te knjige, kar je zame privilegij glede na njeno strokovnost in hkrati odraz najinega dolgoletnega prijateljstva. Zelo hitro je vstopila v proces, veliko sva se pogovarjala o projektu. Njen tekst je brezčasen. Vsi novi posegi v mesto, poskusi vdihniti mu novo identiteto, so do danes zmeraj ostajali površinski in površni. Vedno znova smo pred neizkoriščenimi priložnostmi in prisotnim megaloman- stvom.
Iz eksterierov sem prešel v naslednjem ciklu Onkraj tišine v notranje zapuščene prostore. V prostorih, kjer čutiš zgodovino in neslavno propadajo, začneš razmišljati o tem, kaj bi v teh prostorih lahko bilo, če se ne bodo zrušili sami vase. Na večini fotografij je notranjost nekdanjega Žičkega samostana, ko je bil še zapuščen. Edina intervencija v prostor je bila, da sem v postprodukciji postavil vanj zvočnik, kot aluzijo na morebitno revitalizacijo, ki bi omogočila, da v njem ponovno zaigra tudi glasba."
Mariborska fotografska tradicija je pomembna, tudi prva specializirana galerija je nastala tukaj.
"Slovenija ima vsaj tri specializirana fotografska razstavišča, kaj takšnega ni samoumevno niti za nekatera večja okolja, za večje države. Na to smo res lahko ponosni in boriti se je treba, da to ohranimo. Maribor je očitno dovolj spodbudno okolje, da se ta medij tukaj razvija. Po zaslugi Fotogalerije Stolp prihajajo sem avtorji iz vse Slovenije in tudi tujine. Imamo Festival fotografije, ki je kuriran, in Umetnostno galerijo Maribor, ki tudi organizira vrsto fotografskih razstav. Če kdaj, je zdaj fotografija dobila polno domovinsko pravico v umetniških galerijah."
Hiperdemokratizacija fotografije je prinesla veliko slabega, pa tudi kaj dobrega najbrž.
"Zdi se mi pozitivno, ker ta dostopnost ponuja priložnost odkriti talent v sebi, hiperprodukcija je neverjetna, a je tudi zelo veliko dobrih fotografij, ki ostajajo znotraj socialnih omrežij. Spremljam umetniško spletno platformo Art Limited, registriral sem se tudi sam. Tam je veliko objav, ki so izjemne, navdihujoče. Nekatere avtorje redno spremljam. Iz množice izjemnih avtorjev z dobrimi lastnimi poetikami jih malo pride do razstave. Ne vem, kdaj in kako se to zgodi, najbrž morajo biti tudi zvezde naklonjene, da ne ostaneš samo na teh spletnih portalih."
Kaj pa pravite na angažma v umetnosti? Vaša fotografija je angažirana, čeprav je močno estetizirana.
"Gregor Radonjič ima svoj manifest, sam nisem tako programski. Sem pa veliko razmišljal, koliko sem fotograf in koliko pripovedovalec zgodb. Oboje je zame zelo pomembno - vizualno in narativno. Danes imamo močno mlado angažirano fotografijo, ki je drugačna od moje. Pri nekaterih avtorjih se angažiranost kaže v vsebinah oziroma družbenih temah, ki jih predstavljajo, pa tudi v iskanju novih izraznih načinov."
Kako ustvarjalni ste bili med pandemijo?
"V času lockdowna sem zasnoval mini serijo Ti dnevi/These Days. Nastala je pod vtisom premnogih smrti, ki jih je terjal virus, tudi med zdravstvenimi delavci. Zgodbe, ki smo jih spremljali o ljudeh, tudi v najboljših letih, ki so umrli ... To in celotno vzdušje, ki je takrat bilo naš vsakdan, sem poskušal preliti v fotografske podobe na triptihih. Te in ostale moje fotografije so na ogled na moji spletni strani."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
