Kultura

(GLEDALIŠKA KRITIKA) Zemlja pleše na tekočem traku

Petra Vidali Petra Vidali
29.10.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Matej Povše

Tek na mestu je odlična (pris)podoba našega stadija kapitalizma. Nenehna tekma, dirka, v kateri vsi stavimo na vse ali nič in s katero se ne premaknemo z mrtve točke. Oziroma s katero se premikamo samo k smrtni točki. Divjak je prazni tek v svojih uprizoritvah vzpostavljal večkrat. V izvrstni predstavi Ob zori v Prešernovem gledališču Kranj je tek na mestu ponavljal vse brezupne teke Cankarjevega univerzuma, vse poskuse revežev, da bi dohiteli voz ali prenesli svoj križ. Že v predstavi Človek, ki je gledal svet v Slovenskem mladinskem gledališču pa je izpostavil tekoči trak kot popoln označevalec globalnega gospodarstva, globalnega suženjstva in sizifovstva.

V Krizah postane tek edini modus gibanja. Goli in bosi performerji si pred nami nadenejo oblačila in vse, kar nosijo s seboj, in oboje jih nemudoma socialno definira (kot gospodinjo, sodobno kreativko, ki skrbi zase, študentko ali mlado sekretarko, emancipiranega očeta, fizičnega, verjetno gradbenega delavca, kongresnega poslovneža in hitrega poštarja) - in začnejo teči na mestu. Vse naše bivanje je postalo maratonski tek na mestu. Na vseh eksistenčnih nivojih ponavljamo isto brezsmiselno in uničujoče stopicanje (ob tem pa sodobni slehernik to prostovoljno počne še na tekočem traku v fitnesu ali doma). Količina bremen, hitrost teka in izrazi na obrazu se v eni uri - vendar ne vedno premočrtno in pričakovano - spreminjajo, ampak tek se ne neha.

Tek se dogaja v belem kvadru, opremljenem samo s stenskimi dekoracijami: deli posekanih debel, štori oziroma korenine se dičijo kot lovske trofeje - čista demonstracija perverznega sožitja etike in estetike. Ob tem pokopališču na stenah se proti koncu začne na tleh kopičiti smetišče s kupi vsega, kar so tekači med tekom odvrgli.

Kako se bo to končalo, kako se lahko to konča? Kako se lahko to konča na svetu in na odru? Nemo gibanje ves čas spremlja in posredno tudi definira glas iz offa, ki v mirni maniri profesionalnega spikerja prebira s številkami podkrepljene sociološke analize. Dokazuje nam, da za podnebno krizo ni kriv homo sapiens po sebi, temveč kapitalizem po sebi. Ta hoče nenehno rast in tega ni in ne bo spremenil noben podnebni sporazum.

Ampak saj to že vemo, vseeno pa ne vemo, kako se bo končalo. Krize si na poti do konca pomagajo z raziskavo, ki so jo opravili na Yalu in Harvardu in je pokazala naslednje: kljub temu da smo vsi vpreženi v kapitalistični stroj, kljub temu da smo vsi tekači na mrtvaškem tekočem traku, nam ni vsem enako vseeno za prihodnost. Štiriinšestdeset odstotkov anketiranih se je pripravljenih odreči udobju, če bi tako pripomogli k temu, da bi lahko živeli tudi za nami. Bo torej zmagalo 64 ali 36 odstotkov? Bo zmagala demokracija ali kapitalizem?

Matej Povše

V Krizah ostanejo po iz-teku pohabljenci, štrclji, trofeje, kakršne gledamo na steni. Ampak med njimi zavlada solidarnost. Pomagajo si piti in jesti in na koncu med njimi zakroži čik (karkoli že je v njem) in iz njihovih grl pridejo prvi glasovi - začnejo si mrmrati Zemlja pleše, tja med zvezde.

Vsi vemo, da je treba - če naj se še tisoč let noč in dan vrti ta svet - to na vsak način ustaviti. Vsi razumemo, da se mora sprememba zgoditi na vseh nivojih in da mora k njej prispevati tudi umetnost. Vemo tudi, da je Žiga Divjak v svojih uprizoritvah to počel že nekaj let pred vsesplošnim trendom art and climate fundacij in programov in da je našel - s talečim se ledom v Pljučih, na stroje-respiratorje priključenimi skafandri v Kons: Novi dobi ali mrtivmi ribami v Vročini na primer - senzacije, ki gledalcev niso pustile hladnih. Tudi s tem skrajnim človeškim izčrpavanjem je tako. Fizični napor mora zaboleti tudi gledalca, mora ga zaskrbeti za zdravje igralcev, ki tečejo svoj mrtvaški častni krog. Mora začutiti, da gre zares.

Nisem pa prepričana, da bi lahko bila sugestivna tudi finalna podoba postapokaliptične prebujajoče se skupnosti. Kar bi bilo dobro za svet, ni nujno dobro za gledališče. Za zdaj se zdi, da bo tudi gledališče v službi ozaveščanja o okoljski (in drugih) krizah prehitro začelo teči prazen tek. Brez dvoma pa: globok poklon tokratnim tekačem.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?