(GLEDALIŠKA KRITIKA) Z nonsensom do najglobljega smisla

Intrigantne v vseh pogledih so off predstave v institucionalnih teatrih, take, pri katerih se razrahljajo uzde žanrov, uprizoritvenih konceptov, ko igralci lahko "divajsajo", snujejo čisto po svojih pravilih, ko se lahko spustijo s stroge institucionalne ketne in se osvobodijo togih, vsiljenih pravil režiserjev, ki prihajajo in odhajajo, oni pa praviloma ostajajo.

Odločitev umetniškega direktorja Drame Aleksandra Popovskega, ki si je zamislil ob svojem prihodu v Maribor novo platformo za snovanje igralskih avtorskih projektov Kabaret pri Belem zajcu in jo oprl na Alico v čudežni deželi, je zaslužna za svež, celostno drzen tour de force duo igralskih prvakov dveh generacij - Nataše Matjašec Rošker (z bogatim opusom avtorskih projektov) in Petje Labovića. Skozi literarno biblijo nonsensa s primesmi beckettovskega absurda sta brezkompromisno izdihala, izčutila, izbesedila vsa najgloblja, pa tudi najplitvejša bistva svojega igralskega poslanstva in tudi sveta vobče. Paradoksalno: skozi nonsens do najglobljega smisla. Potovanje in dogodivščina par excellence, vredna Aličinega skoka skozi Zajčjo luknjo v deželo čudes a.k.a. teater. Kaj torej drugega je črna odrska škatla z vsemi svojimi efekti in magičnimi triki kot tista magična luknja, kam vodi, če ne v čudeže, splet norosti in bolečine, radosti, bližine, oddaljevanja, vse to, kar protagonista poosebljata v drobovju odra ... Ona, neAlica, v "spodobnih letih, ki jih ni vajena" in on, mlad, Angel, Skušnjavec, Brodnik po Hadu in drugih usodnih prostorjih ... Privoščita si vse - od nekorektnosti do najsubtilnejših toplo človeških bližin.

Bravurozen igralski aparat, izjemen dar transformiranja, najbogatejši nabor izrazov, z vsem tem v zavidljivem izobilju razpolagata in se predajata do robov, vsak s svojim odrskim modusom operandi. Tak ena na ena "spopad" igralcev s silovito prezenco je zmeraj navdihujoč v vseh pogledih. Ona - prefinjena, zrela, vsa navznoter, skrivnostna, igriva, pretresljiva, nerazgaljujoča intimne plasti čisto do kraja (najbolj ekscesno in nedomače deluje v dialektu), On - odprt, v nasprotju z Njo tudi zelo oseben, izniansiran do skrajnosti, nevaren, mladostno seksapilen, eksplozivna zmes nežnosti in brutalnosti. Njuna soigra je navdihujoče šolska v najboljšem pomenu: podpiranje, razhajanje in približevanje, vznemirljive razlike - verbalno in v gestusu -, skupno dolgotrajno (tudi zaradi korone) ustvarjanje celotnega paketa, vse to njuni Alici še potencira čudeže. Asociativni okvir zgodbe kot temeljnega gibala vsega jima ponuja brezbrežni nabor ustvarjalnih impulzov, oplajajočih se v filmu, muziki, plesu, literaturi.

Anglikanski pastor Charles Lutwidge Dodgson, ki je zaslovel s pisateljskim imenom Lewis Carroll, s svojimi Aličinimi dogodivščinami v čudežni deželi (1865) in Alico v ogledalu (1871) predstavlja kanonski okvir za ustvarjalno samospraševanje, medgeneracijsko strujanje, napetosti odnosov, premisleke o smislu igralstva, bivanja vobče. Prefinjeni jezik nonsensa briše pomene, pušča ohlapne konce, temačne kotičke in skrivnostne somrake, bralca, gledalca zvabi, da ga polni s svojimi "pomeni". Nonsens se izkaže za neverjeten kanal, ki je svež antipod iztrošeni realnosti resničnostnih šovov. S preseganjem časovnega in prostorskega okvira ponuja namesto pogosto trivialnih aktualizacij arhetipsko trdnost, pribežališče. Višje zrenje kratkomalo.

S kostumi in duhovitimi rekviziti in efekti, z medbesedilnostjo in metafikcijskimi vložki, ritmom in barvitostjo, predvsem pa z neko ležerno, vseskozi distančno humorno perspektivo me je nenehno vleklo v svet Paola Sorentina, v njegov film Neskončna lepota. Morda je za to bližino kriva tudi italijanščina v predstavi, ki je je kar nekaj. Ob vseh mogočih angleščinah. Jezikovna razplastenost predstave je pomemben pendant vsega.

Najmočnejši vsebinski del so napotki režiserjev igralki, preneseni iz realnega gledališkega sveta. Z vsemi temi imeni je igralka tesno povezana: Oliver (Frljić), Matjaž (Berger), Dalibor (Matanić), Sebastijan (Horvat), vsak s svojimi bolj ali manj norimi zahtevami krojijo igralkino in igralčevo pojavnost. Najduhovitejša je gotovo zahteva Daliborja, da igralec in igralka na odru 30 minut po zajčje kopulirata.

Kje je rob in kaj je rob igralstva? Biti ali ne biti? Kje so tista usodna vrata v nebesa ali pekel, ki se nenehno zarisujejo pred njim, njo? "This is my land, my place, my space, my stage! No me too, no you too. No, just me!" S temi besedami Ona sklene zgodbo o svetu, kjer ni enakosti, bratstva in svobode. Ne Bruslja ne človekovih pravic ... Na odru.

Imelo me je, da bi - v slogu nonsensa pač - reinkarnirali Bojana Štiha tisti večer v teatru, ki ga je z veliko mero zagrenjenosti in kritičnosti do okolja in časa vodil nekoč za kratek čas in ki je avtor tiste razvpite misli "Igralec naj ne misli". Stokrat demantiran in presežen bi se v tej zajčji luknji zagotovo izgubil, izpuhtel, s svojimi nonsensi vred.

Če je bilo nekoč bogokletno samo pomisliti na "igralski projekt", je danes sijajnih primerkov tega žanra že toliko, da bo žanr treba trdno umestiti v tukajšnji gledališki prostor. Od Mandićstroja do Mandićcirkusa, od Slabe družbe do Herojev 2.0, 3.0 do najaktualnejšega Sola pa mariborske Alice brbota od sveže, nove energije, odrske inteligence, domišljene avtobiografske inspiracije.